Uroš Fürst  se še vedno ni naveličal Jamskega človeka. 'Gor ga držijo' tudi menjave prizorišč, med katerimi so nekatera zelo očarljiva; Ljubljanski grad, na primer. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Uroš Fürst se še vedno ni naveličal Jamskega človeka. 'Gor ga držijo' tudi menjave prizorišč, med katerimi so nekatera zelo očarljiva; Ljubljanski grad, na primer. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Slovenka
Fürst med drugim nastopa v filmu Slovenka režiserja Damjana Kozoleta. Foto: Spletna stran filma

Fürst z eno najuspešnejših slovenskih predstav zadnjih let, monokomedijo Jamski človek, prav danes nastopa na Ljubljanskem gradu. Takšna prizorišča ga privlačijo in nastopanje na njih tudi razbija možnost monotonije, ki bi prav lahko zaznamovala večletno ukvarjanje z eno in isto vlogo. Čeprav je Jamski človek produkcija komercialnega gledališča, kar nekateri tudi 'mečejo' Urošu v obraz kot očitek, igralec, ki je leta 1999 prejel Borštnikovo nagrado za mlade igralce, ne obrača hrbta resnim produkcijam. Kaj drugega je vendar Pot v jajce v ljubljanski Drami in Kozoletovega filma Slovenka tudi ni mogoče označiti za 'plehki' žanr.

Zanimiva je tudi zgodba, kako je komedija jamski človek sploh zašla na slovenske odre. Gre za vijugavo internacionalno pot, ki vključuje postanke v New Yorku, Nemčiji in celo na Islandiji. Na neki način. V besedah Uroša Fürsta: "Zelo dober prijatelj, s katerim sva skupaj študirala na Lee Strasberg Theatre Institute v New Yorku v letih 1997/98, je postal Caveman v Nemčiji in me je povezal z islandskimi producenti. Karsten Kaie je njegovo ime. Lani je v SiTi teatru zrežiral svojo uspešnico Laži ampak pošteno, ki jo lahko v soboto zvečer ulovite na Ljubljanskem gradu ..."

Tudi sicer je Jamski človek avtorja Roba Beckerja globalna uspešnica; na Broadwayu je postala največkrat odigrana monokomedija in newyorški župan Giuliani, ki je zahodno 44. ulico na Manhattnu preimenoval v Caveman Way.

Še droben namig, utemeljen na izkušnjah igralca, ki se je preizkusil v filmu in gledališču – kaj je vzrok za to, da so slovenski filmi slabši od slovenskega teatra – večina filmskih režiserjev ne zna delati z igralci.