Morda gre le za urbani mit, a zgodba je zabavna. Zato niti ne nameravam preverjati njene resničnosti. Leta 1985 je skupina Einstürzende Neubauten nastopila na Gospodarskem razstavišču. Ob prihodu v Ljubljano so člani menda ugotovili, da bi potrebovali še nekaj 'glasbil'. Peljali so jih v Litostroj. Ta jih je povsem očaral s svojo ponudbo železja. Nekaj so ga seveda nabrali in koncert je bil … uspešen. Vse to leta 1985 ni bilo nenavadno. Je šlo vendar za čas, ko je bil 'industrial' oziroma industrijska glasba, protagonista katere sta v našem okolju bila Laibach in (morda malo bolj pogojno) Borgesia, vendar na vrhuncu. Nekako 'uradno' se je vse skupaj začelo sredi sedemdesetih, ko je britanska skupina Throbbing Gristle ustanovila založbo Industrial Records in skovala geslo "industrijska glasba za ljudi industrijske dobe".
Throbbing Gristle je res 'naporno'v poslušati; Einsürzende Neubauten so bili v primerjavi z njimi prav lirični. Morda tudi zato, ker Blixa Bargeld čuti posebno afiniteto do nemške romantike. Bargeld, ki je prejšnji teden skupaj z Alva Notom nastopil v Kinu Šiška, mi je najprej izpovedal svojo ljubezen do Novalisove poezije, nato pa dodal, da se mu eden od Herderjevih stavkov zdi kot povzetje koncepta Einstürzende Neubauten. Herder je v svoji teoriji zvočne lepote zapisal, da imajo stvari nek zven in da se v tem zvenu razodene bistvo stvari. In Bargeld je o svoji delovni metodi povedal: "Ni mi pomembno, kako stvari zvenijo, ampak kaj stvari so. Iščem tehniko, s katero bi lahko iz stvari izvabil zvok, ki bi razodel resnico o njih." Bargeld je na pogovor prišel 'srednje dobre volje' (gre za oznako znanca, ki se je z Bargeldom tudi iz čisto poklicnih razlogov srečeval že v osemdesetih in ki meni, da je 'srednje dobra volja' v Bargeldovem primeru pravzaprav odlična) in je voljno povedal nekaj o kontinuiteti, ki jo je najti med njegovim delom in delom protagonistov zgodovinske avantgarde.
Heroični škamp na bojnem polju
Najbolj neposredno je Bargeld svoj 'dolg' zgodovinski avantgardi pravzaprav izpovedal lani. Za koncert, ki se je v okviru festivala Performa v New Yorku zgodil ob 100. obletnici futurističnega manifesta, je napisal dve skladbi za 16 zvočil oziroma proizvajalcev hrupa. Koncert zvočil ali 'intonarumori' je bil poklon Luigiju Russolu, ki je leta 1913 napisal manifest Umetnost hrupa. "Preseči moramo omejen nabor čistih zvokov in osvojiti neskončno bogastvo zvokov hrupa," je med drugim menil Russolo, ki je pravzaprav praoče sodobnega 'industriala'. No, Bageld, ki je znan tudi kot odličen tekstopisec in v tem tudi enakovredni dolgoletni sodelavec Nicka Cava v zasedbi The Bad Seeds, se je futuristom 'priklopil' tudi v njihovem smislu za humor. Povsem v konceptu znamenite programske knjižice Futuristična kuhinja F. T. Marinettija in Fillie je napisal skladbo o heroičnem škampu na bojnem polju; ja, gurmanstvo in vojna sta temi, o katerih so futuristi veliko razmišljali.
Peking ni dobro mesto za 'industrialce'
Russolo je tudi pisal, da futuristi "veliko bolj uživajo v kombiniranju zvokov tramvajev, avtomobilskih motorjev, kočij in hrupa tuleče množice kot pa v preigravanju, na primer Eroice ali Pastoralne simfonije." Narediti slišen hrup, v katerem živiš, in ta hrup narediti za umetnost … To je bilo vedno tudi bistvo Einstürzende Neubauten. V zadnjih letih so bili sicer vedno manj hrupni, kar je morda pripisati tudi temu, da Bargeld danes polovico časa preživi v Pekingu. Tam je menda težko najti dober industrijski hrup. "Če bi želel kot član Einstürzende Neubauten v Pekingu najti odpadno železo, bi bilo to nemogoče," pove Bargeld. "V Pekingu skoraj ne najdeš smeti. Vse, kar se drugod po svetu imenuje smet, tukaj nekdo reciklira. Ljudje so prav specializirani za določene vrste smeti in ljudje, ki zbirajo iste vrste smeti, se med seboj celo sporazumevajo z nekimi določenimi klici. Res, vse, kar je mogoče predelati ali ponovno uporabiti, izgine v eni uri. Tudi časopis, ki ga pustiš pred vrati."
Tišina je druga plat hrupa, oboje skupaj pa celota
Predvsem po albumu Tabula Rasa leta 1993 so se Einstürzende Neubauten precej odmaknili od grobega industrijskega postpunkovskega zvoka. Ostali pa so v registru zvočne abstrakcije, katero so sami vedno gradili tudi na dihotomiji hrupa in tišine. Bargled pove, da se mu tišina kot vsebinski moment njegove glasbe zdi prav tako pomembna in 'slišna' kot hrup ali kateri koli drug zvok. Vtem navede znani primer (ne)kompozicije Johna Cagea 4'33'' oziroma 4 minute in 33 sekund trajajoče tišine, ki jo 'igra' pianist, ki nemo in mirno sedi ob klavirju. "Obstaja seveda več razlag, zakaj je Cage komponiral tišino. Ampak gre tudi za to, da se kljub tišini, v katero se ogrne nastopajoči, še vedno nekaj sliši. Sliši se tisto, kar tako ali tako že je. Vprašanje je potem le, ali zna skladatelj iz te tišine narediti neko napetost, ki prevzame občinstvo," pravi Bargeld, ki je navsezadnje o tišini in kot sklic na Cageovo delo napisal tudi skladbo Silence is Sexy. O tej skladbi Bargeld pove: "Začne se z akordom, ki je večino časa komaj slišen in sledijo deli, ko tega akorda tako rekoč ni slišati. Pri tej skladbi, v katero je vloženega veliko raziskovalnega dela, me je zanimalo, kaj se zgodi v med skladbo, ki jo prekinjajo dolgi pasusi tišine. Pride do tega, da je najbolj napeto prav v trenutkih tišine, ko se poslušalec trudi slišati nekaj, tudi če ničesar ni. Zato skladba tudi napreduje in njeno sporočilo se na koncu iz Silence is Sexy sprevrže v nasprotje: Your Silence is not sexy at all. (Tvoja tišina niti malo ni seksi.)"
Blixa Bargeld je danes zagotovo ikona. Je ena najzanimivejših oseb tiste glasbene produkcije, ki je bila vedno del alternative, malo pa tudi del 'establishmenta'. A bolj pomembno je to, da je bil eden vodilnih protagonistov industrijske glasbe. Ta je bila skupaj z gibanjem EBM (Electro Body Music) zagotovo eden najzanimivejših in najinovativnejših pojavov glasbene kulture osemdesetih. In pravzaprav mi nikoli ni bilo čisto jasno, zakaj v Sloveniji tega nihče kaj dosti ne pozna, pa čeprav vsi poznajo Laibach in čeprav so techno in njegovi derivati bili vedno zelo priljubljeni tudi pri nas. In tukaj vendar gre za dediščino skupin, kot so Einstürzende Neubauten, Front 242, Nitzer Ebb in drugih. Od katerih pa se seveda velja zazreti tudi v bogato zgodovino umetnosti hrupa vse do začetka 20. stoletja.