Po avtobiografiji 12 let suženj Solomona Northupa, svobodnega temnopoltega državljana iz New Yorka, ki so ga leta 1841 ugrabili v Washingtonu in prodali kot sužnja na jug, je režiser Steve McQueen posnel istoimenski film, ki velja za enega od letošnjih oskarjevskih favoritov.

Steve McQueen, režiser Lakote in Sramote, se tudi tokrat osredotoča na telo. Tokrat ne na izstradano politično ali s seksualnostjo obsedeno odtujeno telo, temveč na ekonomsko posurovelo telo Salomona in drugih sužnjev.

"Film 12 suženj je sicer lep in dober obračun s sužnjelastniškim sistemom. Pokaže, kako je ta sistem deloval in kako je nastopil kot prvobitna akumulacija ameriškega kapitalizma. Vse to tudi estetizira in stilizira, ampak imam ga na sumu, da to tako estetizira in stilizira zato, da bi prikril svoje lastne trivializacije sužnjelastniškega sistema," pravi Marcel Štefančič.

"Namreč, če odštejem to, da v filmu temnopolti zborovsko prepevajo spirituale, kar je za tako resen film malce preveč naivno, da ne rečem, da je celo prehud kliše za tak film, in če odštejem sam konec filma, ob katerem si bo marsikdo rekel, zakaj Afroameričana ne igra kar Tom Hanks, so predvsem tri stvari, ki me zelo motijo. Ne vem, zakaj morajo hollywoodski filmi tako zelo vztrajati, da so črnce osvobodili belci. Drugič, če ti posnameš film, ki obsoja čez vse plafonde, absolutno in totalno, sužnjelastniški sistem, zakaj potem nekatere sužnjelastnike prikazuješ kot sprejemljive?! Če je sužnjelastniški sistem zver, pošast, potem je vsak sužnjelastnik zver in pošast. In tretjič, ta film potem tako nerodno vztraja pri prikazovanju sužnjelastniškega sistema skozi oči nekoč svobodnega črnca, da se zdi, kot da je pravzaprav problem sužnjelastništva v tem, da je delal krivico svobodnim črncem, ne pa toliko zato, ker je delal krivico nesvobodnim črncem. Film je tukaj precej dvoumen," pravi Štefančič.

Oglejte si prispevek Mateje Valentičič v Osmem dnevu.