Na grobo lahko distributerje delimo na dve skupini: Majorske in neodvisne. Majorji so zastopniki velikih studiev, kot so Disney, Fox, Paramount in Sony. Neodvisni pa so vsi ostali. Foto: www.mwr.navy.com
Na grobo lahko distributerje delimo na dve skupini: Majorske in neodvisne. Majorji so zastopniki velikih studiev, kot so Disney, Fox, Paramount in Sony. Neodvisni pa so vsi ostali. Foto: www.mwr.navy.com
Filmska kopija je 6 do 8 (precej velikih in težkih) kolutov 35-milimetrskega filmskega traku, ki jih v kinocentrih zlepijo skupaj v eno, v starejših ali manjših dvoranah pa v dva projektorska koluta (zato pride vmes do preklopa). Foto: EPA

Za Slovenijo distributer kupi eno do 15 kopij posameznega filma, ki potem krožijo po slovenskih dvoranah od največjih mest naprej. Še pred tem mora distributer vsako kopijo posebej podnasloviti, kar počnejo specializirana podjetja v Ljubljani ali Zagrebu. Ko je kopij manj, traja dlje časa, da film pride naokoli.

Uroš Šetina

V Sloveniji se je uveljavila navada, da prikazovalec pobere 60% denarja od prodanih vstopnic, ostalo pa pripada distributerju.

Uroš Šetina

Pred časom mi je prišlo na uho, da večina gledalcev ne ve, kako filmi pridejo na naša platna oziroma si predstavljajo, da jih Kolosej ali Tuš preprosto uvažata neposredno iz države porekla. Filmi načeloma niso izdelki, ki bi jih lahko uvažal kdor koli za katero koli področje. Za to skrbijo lokalni distributerji, ki pokrivajo točno določena področja, kar pomeni, da za ta področja kupujejo distribucijske pravice, ki jih po nakupu ne more kupiti nihče več. Dokler seveda ne poteče pogodba, ki navadno traja sedem do deset let.

Majorji in neodvisni
Na grobo lahko distributerje delimo na dve skupini: Majorske in neodvisne. Majorji so zastopniki velikih studiev, kot so Disney, Fox, Paramount in Sony. Neodvisni pa so vsi ostali. Stvar pa ni tako preprosta, ker lahko studio proda mednarodne pravice drugemu studiu ali jih celo ponudi neodvisnim distributerjem. Načeloma sicer velja, če v ZDA neki film izzide pod okriljem studia Fox, bo v Slovenijo prišel prek lokalnega distributerja Foxovih filmov. V primeru Slovenije se vsi majorski distributerji ukvarjajo tudi z neodvisno distribucijo z izjemo Cenexa (zastopnik studia Disney), ki ima v ta namen hčerinsko podjetje Fivia.

Slovenski distributerji: Karantanija Cinemas (Paramount, Universal, DreamWorks)
Continental film (Sony, Columbia Tristar, 20th Century Fox)
Cenex (Walt Disney, Touchstone, Hollywood Pictures)
Blitz (Warner Brothers) Fivia (neodvisni) Cinemania group (neodvisni)
Ključna razlika med obema je, da majorske distribucije, ki so v bistvu le lokalne podružnice velikih studiev za določeno področje, dobijo na razpolago seznam filmov, namenjenih za tuje trge, in proračun, ki vključuje marketing, filmske kopije, prevod in podnaslavljanje/sinhronizacijo. Neodvisni pa preprosto kupijo področne pravice za določen film (cena se vrti med 20 in 60 tisoč evrov), nato stroške (okrog 20 tisoč evrov) marketinga, filmskih kopij, prevoda in podnaslavljanja/sinhronizacije pokrijejo sami. S tem v celoti prevzamejo nase tveganje, saj so, če film pogori, v precejšnji zgubi. To je eden izmed glavnih razlogov, da je v zadnjih petnajstih letih bankrotiralo ali poniknilo precej slovenskih neodvisnih distributerjev (Carnium Film, Trias, FUN, FILM Plus, Mladina, Starec). V primeru, da film postane uspešnica, pa požanjejo celoten dobiček. Tvegajo dejansko oboji, saj tudi majorji denarja ne dobijo neposredno, temveč ga črpajo iz prodaje vstopnic, višek pa gre nato nazaj studiu. Ni pa se jim treba pogajati za pravice, ki so za neodvisne največji strošek. Te lahko zmanjšajo tako, da pravice kupijo vnaprej, na podlagi prebranega scenarija ali seznama vpletenih, kar pa je seveda še večje tveganje.

Major naredi za vsak film oglaševalski načrt, na podlagi katerega se izoblikuje proračun, ki ga nato studio potrdi ali zavrne. Studio s tem pokriva operativne stroške firme in proračune posameznih filmov. Če je film uspešen, 10 % dobička ostane distributerju, če pogori, pa gre distributer v minus. Razliko tako pokrije z naslednjo uspešnico, kar velja tudi za neodvisne. Kakor koli obrnete, filmski posel je eden najbolj hazarderskih poslov, saj ni filma, ki bi vnaprej zagotavljal uspeh.

Fizična distribucija
Filmska kopija je 6 do 8 (precej velikih in težkih) kolutov 35-milimetrskega filmskega traku, ki jih v kinocentrih zlepijo skupaj v eno, v starejših ali manjših dvoranah pa v dva projektorska koluta (zato pride vmes do preklopa). Za Slovenijo distributer kupi eno do 15 kopij posameznega filma, ki potem krožijo po slovenskih dvoranah od največjih mest naprej. Še pred tem mora distributer vsako kopijo posebej podnasloviti, kar počnejo specializirana podjetja v Ljubljani ali Zagrebu. Ko je kopij manj, traja dlje časa, da film pride naokoli. Bančni rop ima na primer le eno kopijo, Kvantum sočutja pa kar 15! Po številu kopij se lahko vidi, za kateri film se pričakuje, da bo uspešnica. Včasih je bilo kopij manj, zato je neki film krožil po državi več kot leto dni. Manj znano dejstvo je tudi, da evropski distributerji, ki so na tesnem z denarjem, kupujejo rabljene kopije iz ZDA in Velike Britanije, kjer filmi niso podnaslovljeni. V zadnjih letih je tega manj, ker filmi zaradi piratstva doživijo evropsko premiero z manjšimi zamiki. Vse razen ene kopije, ki gre v arhiv Kinoteke, se po koncu prikazovalske poti uničijo. V bližnji prihodnosti bo digitalna distribucija odpravila težave s stroški fizične distribucije, obrabe in podnaslavljanja, vendar o tem kaj več kdaj drugič.

Distributer potem vsak film posebej ali v paketih ponudi lokalnim kinopodjetjem, kot sta Kolosej in Planet Tuš, ter posameznim dvoranam v manjših krajih. V Sloveniji se je uveljavila navada, da prikazovalec pobere 60% denarja od prodanih vstopnic, ostalo pa pripada distributerju. Prikazovalec mora poleg filma prikazati tudi napovednike, ki jih mora skupaj z reklamo v kinu, kot so plakati, kartonske stojnice, sodelovanje z oglaševalci in podobno, priskrbeti distributer filma. Kino poleg tega služi še s prodajo pokovke in pijače ter oglasnega prostora pred filmi.

Uroš Šetina

Za Slovenijo distributer kupi eno do 15 kopij posameznega filma, ki potem krožijo po slovenskih dvoranah od največjih mest naprej. Še pred tem mora distributer vsako kopijo posebej podnasloviti, kar počnejo specializirana podjetja v Ljubljani ali Zagrebu. Ko je kopij manj, traja dlje časa, da film pride naokoli.

Uroš Šetina

V Sloveniji se je uveljavila navada, da prikazovalec pobere 60% denarja od prodanih vstopnic, ostalo pa pripada distributerju.

Uroš Šetina