Luis Bunuel se je v zgodovino vpisal že leta 1929 s svojim prvim delom, 17-minutnim kratkim filmom Andaluzijski pes (Un chien andaluz), ki ga je soustvaril s Salvadorjem Dalijem. Prizor z britvico, ki v filmu zareže v oko ženske, je zaradi svoje krutosti zapisan v spominu marsikaterega gledalca tega filma. Bunuel, ki je prijateljeval s pesnikom Federicom Garcio Lorco, je svojo režisersko pot začel tudi iz svojega navdušenja nad nadrealistično literaturo.

Luis Bunuel Portoles se je rodil 22. februarja 1900 v mestu Calanda v Španiji. Med študijem filozofije in književnosti je v študentskem domu spoznal Dalija, Lorco in druge pesnike poznejše znamenite Generacije 27. Tam je tudi ustanovil prvi kinoklub v Španiji in tekmoval kot amaterski boksar.

Leta 1925 je odpotoval v Pariz, kjer se pridružil nadrealističnemu gibanju. Po ogledu filma Utrujena smrt (Der müde Tod), ki ga je leta 1921 posnel Fritz Lang, se je Bunuel odločil, da se posveti filmu. In tako sta s 25.000 pezetami, ki mu jih je posodila mati, z Dalijem uspela posneti Andaluzijskega psa.

Kratki film Andaluzijski pes je pomemben tudi zato, ker je sprožil gibanje nadrealističnega filma, v katerem so namesto realističnih prevladovale sanjske podobe, ki niso tvorile prave filmske zgodbe, ampak zgolj polzele mimo gledalčevih oči, hkrati pa vseeno razkrivale družbene probleme tistega časa. Mimogrede, za snemanje prizora z dejanskim zarezom britve v oko so uporabili goveji kadaver.

Bunuel in Dali sta kmalu zatem znova sodelovala pri filmu Zlata doba, ki je njegovo karierno pot dejansko zaznamoval bolj kot prvenec. Film so ob izidu v letu 1920 označili za napad na katoliško cerkev in srednji razred. V Franciji so predvajanje takoj prepovedali in ga označili za "antiklerikalnega". Sicer sta cerkev in buržoazija ostali eni izmed glavnih Bunuelovih preokupacij čez vso kariero.

Vendar je po tem filmu Bunuel ostal brez denarja. Njegov prijatelj, kipar Ramon Acin, je kupil loterijsko srečko in obljubil, da bo zadetek namenil financiranju Bunuelovega naslednjega filma. Ramon je čudežno zadel, Bunuel pa posnel dokumentarec Zemlja brez kruha.

Bunuel je za svoje delo prejel najpomembnejše svetovne filmske nagrade, med drugim dve zlati palmi, srebrnega in zlatega leva in oskarja za najboljši tujejezični film, ki mu ga je leta 1973 prinesel satirično-groteskni Diskretni šarm buržoazije. Štiri leta pozneje je v Parizu premierno predstavil svoj 32. in hkrati zadnji film Ta mračni predmet poželenja, ki je čez leta doživel tudi odrske priredbe.

Umrl je 29. julija 1983 v mehiškem glavnem mestu Ciudad de Mexico za posledicami ciroze jeter. Po smrti so ga v časopisu New York Times označili za "ikonoklasta, moralista in revolucionarja, ki je bil v mladosti vodja avantgardnega nadrealizma in pol stoletja pozneje dominanten mednarodni filmski režiser".