Leta 1929 je režiral Andaluzijskega psa (pri pisanju scenarija mu je pomagal znameniti slikar Salvador Dali), 16-minutni kolaž prizorov (kdo se ne spomni rezila v očesu?) še danes velja za enega najboljših kratkih filmov vseh časov. V skoraj 50 letih je posnel premišljene filme, ki so našli svoje mesto v filmski zgodovini (Diskretni šarm buržoazije, Fantom svobode, Lepotica dneva, Ta mračni predmet poželenja, Tristana ...).

Odzval se je Francovi ponudbi
Bunuel je med špansko državljansko vojno zapustil domovino. V Franciji, ZDA in Mehiki je postopoma gradil svojo filmsko poetiko in bogatil svoj opus. Leta 1960 je španski voditelj Francisco Franco od svojega ministra za kulturo zahteval, naj slavnega režiserja zvabi v domovino, kjer bo posnel odmeven film. Zviti Bunuel je do potankosti uresničil naročilo, vrnil se je v Španijo, ker je režiral Viridiano, ki je resnično odmevala. Njen odmev je bil tako izrazit, da film do konca Francove diktature v Španiji ni smel biti predvajan, drugje pa je kot za stavo pobiral nagrade (tudi zlato palmo).

Pot od samostana ...
Viridiana prinaša zgodbo o naslovni junakinji (Silvia Pinal), ki je tik pred tem, da kot nuna priseže Bogu večno zvestobo. Na povabilo strica dona Jaimeja (Fernando Rey) se odloči, da obišče svojega edinega sorodnika (in finančnega podpornika). Ko ostareli vdovec sprejme mladenko, ga prevzame nostalgija, saj v Viridiani vidi svojo ženo, prevzamejo ga čustva, spomini in poželenje. Sorodnico nato nekako le prepriča, da si nadane poročno obleko, ki je pripadala njegovi ženi. Ko njegova služabnica Ramona v Viridianino pijačo strese uspavalo, se zdi, da je zgodba povsem stopila na pot temnih, podzavestnih impulzov. A to je le uvod in eden izmed prvih preobratov. Jaime se najprej naslednje jutro zlaže, da je nečakinjo posilil. Ko ji na koncu vendarle prizna resnico, Viridiana odvihra nazaj v samostan. A zadnja poteza je vendarle njegova - Jaime se obesi in vso posest zapusti svoji sorodnici in nepriznanemu sinu Jorgeju (Francisco Rabal).

... do spolnega odnosa s sorodnikom
Viridiana se premisli, zapusti samostan in se naseli na podedovani nepremičnini. Pri tem "nabere" 13 potepuhov in jim omogoči življenje na posesti. Pri tem ima plemenit namen, saj jih želi "moralno izobraziti". Na posest se skupaj s svojim dekletom Lucio preseli tudi Jorge. Ko Lucia posumi, da se je Jorge zaljubil v svojo sorodnico, posestvo zapusti. Viridiana se v klimatičnem koncu povsem spremeni (navznoter in navzven), saj vidi, da ne more uresničiti svojih idealov. Nekega večera tako potrka na Jorgova vrata, a presenečeno opazi, da je v sobi tudi Ramona. Jorge nato Viridiano porogljivo povabi, naj se jima pridruži pri "igranju kart" ...

Cerkev zmotila satira Zadnje večerje
Preobrazba Viridiane je povsem šokirala cenzorje, ki so prepovedali, da bi se film končal tako, da bi Viridiana vstopila v sobo (v kateri je bil le Jorge) in zaprla vrata za seboj. Ko je Bunuel posnel novo različico, so si naredili medvedjo uslugo, saj je nov konec še bolj šokanten, saj implicitno namiguje na "seks v troje". Še bolj nezadovoljna je bila Cerkev, ki se je spotaknila ob satirično predelavo zadnje večerje. Ko Viridiana in Jorge pred koncem filma za kratek čas zapustita posest, se v hišo zatečejo vsi "prevzgojeni potepuhi", ki pa ne morejo iz svoje kože, tako da vidimo prizore pijančevanja, pretepov in poskus posilstva. Posnetek mize in število ljudi jasno namiguje na Jezusovo zadnjo večerjo. Bunuel je svoje dejanje večkrat komentiral, češ da "organizirano verstvo kritizira predvsem zaradi očitne hinavščine."

Še pes se ne more rešiti ...
Film postavlja drzna vprašanja, ki se med drugim dotikajo determinizma. Se človek lahko reši svoje usode? Lahko zaživi normalno življenje? Bunuel nas vztrajno (in mimo naše pozornosti) skuša prepričati, da je odgovor negativen. To velja od očitnih potepuhov, ki jim ne more pomagati nobena vzgoja, do Jaimejeve želje v podobi Viridiane (če je ni "dobil" on, je to na koncu uspelo njegovemu sinu, isti geni!), pa vse do majnih in na videz nepomembnih prizorov, kot je, denimo, Jorgovo reševanje psa (Vidi psa, ki privezan za voz teče ob svojem gospodarju. Od kmeta ga odkupi in osvobodi. A Jorge nima istega pogleda kot gledalec, ta kmalu vidi nov voz in novega psa ...).

Nespodobnost, ki ima utemeljen razlog
Bunuel ima veliko občudovalcev in tudi kritikov. Ti mu večkrat očitajo pretirano opolzkost, ki naj bi sama po sebi zagotavljala odmevnost, spornost in s tem gledanost. Luis Bunuel je res pogosto nespodoben, a temeljita analiza vedno pokaže, da tovrstni prijemi niso le izgovor za rumenilo, temveč potreben element, ki s seboj vedno prinaša globoka sporočila ... Morda je za koga težava v tem, da so prepogosto neprijetna ...

Kratke in sladke
- Potepuhi v filmu so imeli obleke resničnih potepuhov in klošarjev. Ustvarjalci v filmu so pod številnimi mostovi v Madridu poiskali prave brezdomce in jim v zameno za njihova stara oblačila kupili nova.
- Viridiana je bila za Bunuela prvi film, posnet v domovini po 25 letih.
- Španski cenzorji so scenarij potrdili z nekaj manjšimi popravki, a filma niso videli v končni obliki. Tega so videli šele v Cannesu in bili zgroženi.
- Španski kritiki so leta 1996 Viridiano razglasili za najboljši španski film stoletja.