Težko je reči, ali je Aj Vejvej v prvi vrsti umetnik ali zagrizen aktivist, verjetno vseeno to drugo. "Svet se ne spreminja, če si ne naprtiš bremena odgovornosti," je prepričan. V Kinu Šiška so predvajali dokumentarni film Never Sorry (Brez obžalovanja) o Ajevem neumornem in pogumnem opozarjanju na nepravilnosti kitajske oblasti. Film je lani posnela ameriška režiserka Alison Klayman, ki se je z umetnikom prvič srečala leta 2008, ko se je ukvarjal z iskanjem imen žrtev potresa v Sečuanu.
Umetnik je verjetno širšo kitajsko, pa tudi svetovno javnost bolj kot s stadionom Ptičje gnezdo za olimpijske igre v Pekingu nase opozoril s tem, ko se mu je pozneje odpovedal. Sram ga je bilo, da je zasnoval simbol iger, ki so prinesle vrsto nepravilnosti in kršenja človekovih pravic. "Ko sem zasnoval pekinško gnezdo, sem želel, da ponazarja svobodo, ne avtokracijo. Kitajska se mora spremeniti," je neomajen.
Ko je Aj Vejvej leta 1983 prvič odpotoval v ZDA, kjer je nato ostal dvanajst let, je najprej zavil v starinarnico. Želel se je srečati z zgodovino, ki jo je Maova 'filozofija' 'lahko uničimo vaš stari svet, saj vam bomo zgradili novega' uničila in porušila. Takrat je Aj tudi ustvaril projekt, v katerem je razbijal stare vaze kot opomin na povsod prisotno uničevanje tradicije, ki ga brez pravega premisleka mirno opazujemo.

Takrat je Aj vse inštalacije in postavitve pripravljal sam, danes mu v njegovem studiu pomagajo številni pomočniki. Ti so 'njegove roke' in uresničijo njegovo idejo, tako mu je ljubše, pravi.
Lažna obžalovanja in skrivanje imen žrtev
Velik del dokumentarnega filma Never Sorry spremlja projekte, v katerih se je Aj poklanjal žrtvam, ki so maja leta 2008 umrle v uničujočem potresu v Sečuanu. Ker so oblasti skrivale tako število kot imena otrok, ki so umrli v slabo zgrajenih šolah, je več kot 50 prostovoljcev na domovih v krajih province Sečuan preverjalo in popisovalo njihova imena. Aj je na prvo obletnico tragedije objavil zbranih 5.000 imen, tednov zatem so kitajske oblasti umaknile Ajev blog. Umetnik pa je svoj glas prenesel na Twitter.

"Mislim, da je dolžnost vsakega umetnika, da ščiti svobodo govora," je dejal v intervjuju za BBC. Na številne žrtve je opozoril še enkrat, z 9.000 nahrbtniki, ki jih je septembra leta 2009 obesil na pročelju Haus der Kunst (Hiša umetnosti) v Münchnu. A bolj kot spomin nanje je bila monumentalna inštalacija opozorilo na praznost opravičila kitajskih oblasti "Tako nam je žal." (Razstavo je naslovil So Sorry.) Umetnik, ki je prepričan, da šolska poslopja v Sečuanu niso bila zgrajena v skladu z varnostnimi predpisi, je na pročelje zapisal 'Na tem svetu je srečno živela sedem let', besede žalujoče matere, ki je hčerko izgubila pod ruševinami.
Umetniški projekti Aj Vejveja niso toliko vizualni kot konceptualni, njihovo sporočilo je vedno jasno in neposredno, dobro ve, kaj želi s svojo umetnostjo povedati. Njegovo sporočilo je težko zgrešiti, pravi kitajska kulturna blogerka Hung Huang.

Made in China
Verjetno so eden njegovih najbolj znanih inštalacij slavna Sončnična semena, ki so jih razstavili v londonski galeriji Tate. 100 milijonov semen, razporejenih po galerijskih tleh, deluje abstraktno, vendar so zelo neposredna, za njimi se skriva več ročnih spretnosti, kot daje slutiti prvi pogled. Vsako izmed semen je izdelano ročno. Vsi izdelki so 'Made in China', nekaj, kar vsi nosimo brez globljega pomisleka na ljudi, ki so jih izdelali. Umetnik, tokrat kritičen tudi do Zahoda, je želel opozoriti na individuum posameznih duš in množičnost različnih idej, ki živijo na Kitajskem.
Kakršen oče …
Ko je Aj Vejvej v 80. letih živel v ZDA, so ga pritegnile demonstracije, ki jih je doživljal kot demokracijo. "Svoboda je čudna stvar," pravi. "Ko jo enkrat doživimo, ostane z nami in nam je nihče ne more vzeti. Posameznik je s tem izkustvom lahko močnejši od države," razmišlja umetnik, ki ostaja večen optimist, da se stvari lahko spremenijo. Podobno prizadeven je bil njegov oče, pesnik Aj Čing, ki je bil obtožen med gibanjem 1958 in z ženo Gao Jing obsojen na prisilno delo. Tam se jima je rodil Vejvej, ki je v Šiheziju živel 16 let. Šele leta 1975 se je družina vrnila v Peking.

Trideset let Vejvej stopa po očetovih stopinjah, brez dlake na jeziku kritizira kitajsko vlado, ki ga ne more utišati. Junija 2011 se je zazdelo, da jim je za krajši čas to celo uspelo. Ko so ga po 81 dneh pripora izpustili, je bil umetnik zavit v molk.
Dogajanje tisto pomlad je dobro znano, podporniki umetnika so ga po vsem svetu spremljali s protestnimi panoji v rokah. Zaradi strahu pred širitvijo Jasminove revolucije iz arabskega sveta so marca zaprli številne za vlado sporne intelektualce in aktiviste, Aj Vejveja so po večkratnih obiskih policije aretirali 3. aprila na pekinškem letališču. Kitajske oblasti so molčale o lokaciji, kjer je Aj zaprt, za razlog aretacije pa so navajale gospodarski kriminal. Če je sprva kazalo, da jim je umetnika, glasnega nasprotnika kitajske vlade, po izpustitvi iz pripora vendarle uspelo utišati, ni trajalo dolgo, da je začel znova pisati po Twitterju in mednarodnih medijih. Novembra 2011 so mu naložili kazen zaradi neplačanih davkov njegove družbe Fake Cultural Development in mu izstavil kazen za 1,87 milijona evrov, na kar se je pritožil. Tudi epilog te zgodbe je znan, pekinško sodišče ga je zavrnilo. "Tisti, ki mu ni vseeno za državo, je na dobri poti, da postane zločinec," je julija lani komentiral odločitev.
Brez obžalovanja
Med kritiki in gledalci dobro sprejet dokumentarec Never Sorry se sklene nekaj tednov po Ajevi izpustitvi iz zapora in čeprav umetnik eno leto ne sme zapustiti Pekinga, je prek svoje umetnosti enako vseprisoten v osrednjih svetovnih galerijah sodobne umetnosti, umetnik ostaja enako neposreden in pokončen. Kot pove ena izmed prostovoljk, ki so umetniku pomagale popisati žrtve potresa: "Ne gre le za navezavo na umetnost, ampak je pomembna povezanost z življenjem." Umetnik je postal nekakšna znamka za liberalno razmišljanje in individualnost, saj je, kot pove Hung Huang, eden redkih umetnikov na Kitajskem, ki mu je zares mar za državo.