"Če v svetu omeniš Albanijo, se ljudem ne sanja, o kateri državi se govori, le da smo bili morda v Jugoslaviji. Ko omeniš kanon, pa takoj vedo, za kaj gre. Temelj albanske zgodovine je pravica," ponosno razglasi Gjin Marku, prvi mož nevladne organizacije Komite za spravo, ki posreduje med sprtimi stranmi v vprašanjih krvnega maščevanja.

Vprašanje albanskega krvnega maščevanja in častne zaobljube, ki je intrigiralo številne filmske ustvarjalce – spomnimo se samo drame Drevo (2014) Sonje Prosenc ali pa Bese (2009) Srđana Karanovića – je tudi v središču Odpuščanja, dolgometražnega prvenca Marije Zidar. Ključen podatek: Odpuščanje je dokumentarec, in sicer dokumentarec, ki ne privoli v enostavne, lahke odgovore. V sredo se je v okviru tekmovalnega programa predstavil na Festivalu slovenskega filma.

"Pritegnila me je ideja povedati zgodbo na drugačen način,“ je o svoji pridružitvi projektu na novinarski konferenci dan po projekciji povedal producent Danijel Hočevar. "Ljudje si mislimo, da o tej temi vemo kar veliko (ali pa vsaj nekaj), potem pa se izkaže, da je situacija popolnoma drugačna in veliko bolj kompleksna, kot smo si predstavljali. To še zdaleč ni samo film o krvnem maščevanju.“

Po padcu komunizma je v Albaniji, predvsem na severu države, marsikje spet zavladalo staro kanonsko pravo, ki med drugim dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. V 15. stoletju je zakonik na papir prelil albanski plemič Lekë Dukagjini, pravila pa so se v zavesti Albancev ohranila vse do danes.

Dokumentaristko Marijo Zidar je na idejo za film napeljal raziskovalec Martin Berishaj, ki se antropološko ukvarja s tradicionalno albansko družbo; vprašanje krvnega maščevanja Berishaj vidi kot "temo, ki je bila že tisočkrat obdelana, a nikoli na pravilen način."

Neokonzervatizem – v Albaniji, a tudi v Evropi
Avtorico je izhodiščno intrigiral predvsem portret družbe v tranziciji, "v kateri se pojavi trčenje vrednostnih sistemov". "V Albaniji so po padcu komunizma v devetdesetih letih oživeli stari vrednostni sistemi, a reinterpretirani na novo. Tema reinterpretacije – in zlorabe – tradicije v sodobni družbi in problemov, ki jih to povzroči, pa seveda ni aktualna samo za Albanijo. Tam je sicer obstajal splet zelo specifičnih okoliščin: ekonomski kolaps države in padec nove demokratske vlade sta povzročila družbeni nered. Leta 2013, ko je nastala raziskava, na katero sem se opirala, se je nekaj podobnega dogajalo tudi v Evropi: oživljanje tradicije, reinterpretacija religije in uvajanje neopatriarhata s strani skrajno desnega populizma. Zdelo se mi je, da tema govori tudi o nas, ne le o njih."

Kanon narekuje: vsako prelivanje krvi je treba maščevati s prelivanjem krvi. Ideja torej je, da mora moški član družinske skupnosti ubiti človeka (ali potomca človeka), ki je umoril člana njegove družine. Obračun se torej lahko zgodi tudi nekaj generacij pozneje, med ljudmi, ki so tako mladi, da niso bili priče sporu oziroma sploh natančno ne vedo, zakaj je sovraštvo izbruhnilo. Kanon še pravi, da se ženskam in otrokom, mlajšim od 16 let, ne smejo maščevati, poleg tega pa človeka zaradi njegove časti ne smejo umoriti v njegovi hiši.

Neznani obraz nevladnih organizacij
Podatki in poročila kažejo, da krvno maščevanje v Albaniji še zdaleč ni izkoreninjeno: obstaja podatek, da je na severu države v prostovoljnem hišnem priporu zaradi strahu pred maščevanjem ujetih več kot tri tisoč ljudi. Mladi fantje ne obiskujejo šole, saj obstaja nevarnost, da jim bodo stregli po življenju v trenutku, ko pomolijo nos čez domači prag. Maščevanje pogosto traja, dokler ne umrejo vsi moški člani ene družine. Pravo sicer predvideva tudi možnost pobotanja, za katero pa mora pobudo dati oškodovana stran spora – in tukaj na prizorišče stopi t. i. Komite za spravo.

Iskanje konkretne zgodbe, primerne za ponazoritev trenja v albanski družbi, ni bilo lahka naloga, se spominja Marija Zidar. "Obiskala sva kar nekaj primerov. Pod nadzorom jih imajo različne nevladne organizacije, med katerimi je največja Komite za spravo. Te organizacije imajo nabor 'varnih' primerov, ki jih kažejo tujim medijem, tudi kredibilnim medijem. A ko sem njihove podatke primerjala s sodnimi dosjeji, se večkrat niso ujemali. To ne pomeni, da ni šlo za težke zgodbe, a organizacije so jih prikrojile za svoje namene: ukvarjale so se namreč s prodajo certifikatov za azil. Albancem, ki so želeli v tujino, so izdajale potrdila, da so vpleteni v krvno maščevanje. Včasih je bil vse skupaj šov za Zahodnjake, ki so jim kazali, kar so mislili, da je treba pokazati."

Že takrat je vedela, da bo protagonist njene zgodbe Gjin Marku, prvi mož organizacije Komite za spravo: poosebljal je "lik sodobnega populističnega politika, ki se predstavlja kot zastopnik tradicije, v resnici pa navigira med različnimi sistemi". Vzporedno je prek katoliškega škofa, ki je obiskoval prebivalce v visokogorju, dokumentaristka spoznala žalujočo družino Paplekaj.

Anatomija konflikta
V jedru Odpuščanja je namreč odsotnost Gjyste Paplekaj, ki jo je leta 2013 ustrelil in ubil bratranec njenega očeta; stara je bila 18 let. Morilec, ki je bil obsojen na 14-letno zaporno kazen, trdi, da je bila to zgolj tragična nesreča: dekle, ki je s telesom poskušalo zavarovati svojega očeta, je prestreglo zablodelo kroglo, mišljeno kot opozorilni strel v zrak. (Podrobnosti o tej tragediji se seveda razlikujejo glede na to, katera stran o njej pripoveduje.) Mejaša in bratranca sta bila v sporu zaradi njive; družini sta si duška dajali s psovanjem in celo kamenjanjem druga druge. (Proti koncu filma je nakazano, da sega razkol v resnici še dlje v preteklost in da je povezan z likvidacijo nekega sorodnika v času komunizma.)

"Takoj, ko smo obiskali obe strani, je postalo jasno, da to ne bo zgodba o tem, kako si vsi sežejo v roke, pač pa anatomija konflikta, rašomonski pregled tega, kaj se je sploh zgodilo in kako je do spora prišlo. Anatomija konflikta je bila zame univerzalna zgodba," se spominja Marija Zidar.

Dve zgodbi, en film
Kamere je prižgala leta 2014, leto dni po Gjyistini smrti. (S prekinitvami je snemala vse do jeseni 2019.) Najprej je leto in pol ločeno spremljala dve zgodbi: na eni strani Gjina z njegovimi primeri mediacije, na drugi pa škofa v Lekbibaju, ki je delal z družino Paplekaj. "Ni veliko filmov, v katerih se protagonista ne bi srečala, in skrbelo nas je, kako bo to delovalo. Z vidika avtorja bi bilo logično, da bi skušala zgodbi povezati, in to bi lahko dosegla z enim samim namigom Gjinu, da vem za nov primer. Načeloma dokumentarnim intervencijam ne nasprotujem, v tem primeru pa bi se mi to zdelo etično izjemno sporno. Poznala sem namreč ozadje Gjinove dejavnosti in nikoli ga ne bi hotela namerno 'podtakniti' v žalostno družinsko situacijo."

Vseeno pa je na koncu splet okoliščin pripeljal do tega, da sta se zgodbi združili. "Gjin je izvedel, da snemava še na neki drugi lokaciji, in odločil se je, da bo poklical škofa ter se vključil v primer Paplekaj. Njegova motivacija je bila verjetno ljubosumje, saj je bil prepričan, da nastaja veliki evropski dokumentarec o njem in njegovi dejavnosti."

Žalujoči oče pod pritiskom
Odpuščanje Marija Zidar oblikuje okrog dekletovega očeta Gëzima, okrog katerega kot mački okrog vrele kaše krožita cerkveni dostojanstvenik in Gjin Marku; oba skušata Gëzima prepričati, naj sproži postopek sprave. Škof apelira na možakovo krščansko odpuščanje, Gjin, ki se predstavlja kot glas sodobne Albanije, pa predlaga postavitev spomenika, ki bi Gjyste slavil kot simbol odpuščanja in žrtvovanja. Gëzim ima zdaj priložnost, da "veličastno zatre zlo" in si ustvari sloves plemenitega človeka, poudarjata.

Film si upa pogledati onkraj krilatic o katarzi in zdravilni moči odpuščanja ter opozarja na možnost dodatne viktimizacije žalujočega Gëzima in njegovih bližnjih. Komite za spravo, ki za svoje storitve sprejema plačila od družin, ki jim grozi maščevanje, je tarča kritik politikanstva in korupcije. Samooklicani "svet modrecev" je tako našel način, da služi s stisko ljudi, ki se iz obupa nad nedelovanjem pravne države zatekajo k idealu starih zakonov.

Gëzim ima svoj razlog, da nasprotuje spravi. "Kako lahko sprejmem denar za mrtvega otroka?" Kanonsko pravo namreč narekuje, da mora družina morilca svojcem žrtve ponuditi denarno odškodnino. Gëzim to dojema kot antitezo krščanske vere, ki odpuščanje povezuje s kesanjem in ponižanjem grešnika, ne pa s pragmatičnim odmerjanjem primerne vsote.

Kako si izboriti zaupanje?
Ključnega pomena za nastanek (in prepričljivost) dokumentarca je bilo vprašanje dostopa: čeprav sta bila tujca, je družina ekipi režiserke in njenega snemalca zaupala dovolj, da ju je spustila v svojo intimo. Brez težav pa tudi v tem procesu ni šlo.

"V trenutku, ko smo dobili produkcijska sredstva in sva se s snemalcem Latifom Hasollijem preselila v Albanijo, sva se napotila v Lekbibaj, da bi se resno lotila dela. Nameravala sva posneti Gëzimove otroke pri verouku. Na dogovorjeni dan jih ni bilo v šolo, on pa se nam ni več javljal. V precejšnji zadregi sva se znašla," se spominja režiserka. "Na koncu je imela odločilno vlogo pri dostopu Gëzimova žena. Prvi stik sva navezala s pomočjo škofa, a če naj bi naju družina spustila v svojo intimo, sva morala z njo vzpostaviti človeški odnos. Mislim, da sva bila v njihovi zapleteni situaciji, v kateri je bilo veliko vzajemnega manipuliranja, pristna. Že iz praktičnih razlogov se ne bi obneslo, če bi poskušala usmerjati situacijo, pa tudi etično ne bi bilo. Ko je Vera začutila, da tam nisem samo zato, da od njih dobim zgodbo za svoj film, ampak da poskušam razumeti situacijo, se je odprla. Veliko vprašanj so imeli o tem, kaj in zakaj delam, na kar je bil treba odgovoriti. Vsak posameznik se mora zase odločiti, ali bo svojo zgodbo predstavil javnosti. Vprašanje privolitve je v takih primerih lahko problematično, saj ljudje v resnici ne vedo, v kaj privolijo – včasih še celo kot režiser ne veš, kaj točno se bo s projektom zgodilo."

Nazadnje je bila režiserka v Albaniji januarja letos, ko je dokončani film še pred uradno premiero predvajala družini. Takrat se je šele zavedla, da je Gëzim v letih, ki so minila od začetka snemanja, doživljal precejšen pritisk skupnosti. "Med drugim so ga obtoževali, da nama je dovolil toliko časa snemati, midva bova pa zdaj te posnetke drago prodajala naprej in podobno. Očitno je imel res veliko zaupanje vame, saj me v vsem času od snemanja nikoli ni klical in spraševal, kaj se dogaja."

Ženske spregovorijo predvsem s svojim molkom
Po dolgih in mučnih pogajanjih je – kar bo za marsikoga presenetljivo – odločilno besedo o vprašanju sprave podala Vera, do tistega trenutka večinoma molčeča Gëzimova žena. "Film trči ob stereotip o tradicionalnih patriarhalnih družbah. Seveda je ženska na neki način žrtev, a ne tako, kot morda pričakujete. Ima moč v družbi – težava je v tem, da jo mora uporabljati na prikrit način in ne odkrito nasprotovati reprezentaciji moške moči.“

Režiserko zato včasih zmoti, da jo ob festivalskih gostovanjih filma ljudje skoraj brez izjeme vsakokrat sprašujejo o tem, "kako se je kot ženska počutila“ v tradicionalni albanski družbi. Priznava, da ni bilo vedno lahko. "Na neki način je bilo seveda naporno, da sem leta in leta preživljala v sobah, kjer sem bila kot tujka in kot gostja edina ženska. To je težko prenašati, ker asociira na marsikaj."

Festivalska uspešnica
Film je po svetovni premieri v Københavnu v zadnjih mesecih na svoji festivalski poti nabral celo serijo nagrad, med drugim na festivalih Dokufest Prizren, Sofia DocuMental, Makedox in seveda na mednarodnem festivalu Dokudoc v Mariboru (prav v Mariboru se je zgodila tudi uradna slovenska premiera filma). Že naslednji mesec se bo predstavil v Amsterdamu, na IDFA-ju, najpomembnejšem festivalu dokumentarnega filma na svetu. "To je izjemen dosežek, saj se je dokumentaristika v zadjih letih močno razvila in je zanimivih zgodb ogromno," je poudaril Hočevar. "Taka udeležba zato pomeni še toliko več." Kljub temu pa tudi njega skrbi kinematografska distribucija v času, ko je v kinodvoranah filmov zaradi lanskih zastojev na pretek, gledalcev pa še vedno premalo.