Opus Američana Seana Bakerja – govorimo predvsem o filmih Tangerine (2015), Projekt Florida (2017) in Rdeča raketa (2021) – je sinonim za veristična, humana dela, ki si prizadevajo za destigmatizacijo spolnih delavk in delavcev. Anora, ki mu je prinesla zlato palmo v Cannesu, najverjetneje dobre možnosti za oskarja in dokončno zacementirala njegov mainstreamovski uspeh, v njegov kanon v resnici ne prinaša nič novega. Avtor, ki si je s portreti delavskega razreda in marginaliziranih likov ustvaril kulten nišni status v ameriškem filmu, uporablja svoje klasične prijeme, le da zdaj na bolj komunikativen, najširšemu občinstvu všečen način. Zvenelo bo kot kritiški kliše, pa vseeno: če vam je všeč Anora, vas bodo njegovi prejšnji filmi navdušili še bolj.

Če ne drugega, bo Anora najbrž med zvezde izstrelila 25-letno Američanko Mikey Madison, ki je sicer že imela manjše vloge v Tarantinovem Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019) in v posodobljeni franšizi Krik (2022), a se šele zdaj predstavi kot neverjetno karizmatična glavna igralka. Njen nastop je tisto, kar iz bolj ali manj povprečne zgodbe naredi film, ki ostane v spominu.

Opisi Anore kot "novodobne Pepelkine zgodbe" niso zgrešeni – konec koncev jo naslovna junakinja sama omeni kot svojo najljubšo Disneyjevo princesko. Ime ji je Anora (Mikey Madison), a vztraja pri vzdevku Ani. Svoje ruske korenine, tako kot znanje ruščine, raje skriva za vlogo zelo ameriško komunikativne in večno nasmejane slačipunce. Za doplačilo ponuja tudi "VIP-usluge" zunaj delovnega časa, izvemo že precej na začetku. Baker si ne zastavlja neprijetnih vprašanj o življenju spolnih delavk in sistemih moči, ki vzdržujejo ekosistem prostitucije. Anora se enkrat sicer razburi zaradi tega, ker nima zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja, ampak hej, to so radosti ameriškega kapitalizma, mar ne? Načeloma so plesalke v klubu Headquarters na varnem, zaščitene, plačane in zadovoljne s svojim delom; to ni umazano podzemlje novodobnega suženjstva in izkoriščanja.

Šef kluba Ani kot "rojakinjo" predstavi 21-letnemu Vanji (Mark Eydelshteyn), sinu ruskega oligarha, ki v Ameriki razposajeno razmetava družinsko premoženje. Ani najprej plača za ples, potem za zmenek, na koncu pa se dogovorita za pavšal: v zameno za 15 tisoč dolarjev bo teden dni njegovo dekle. Sledi sedem blaženih dni seksa, droge, pijače in zabav v Vanjini megalomanski vili.

Film uporabi vse trope, znane še iz Čednega dekleta: bogat poslovnež, duhovita in inteligentna spolna delavka ter ponudba vsote, ki bi lahko takrat Julii Roberts kot Vivian, zdaj pa Ani spremenila življenje. Baker teh klišejev ne dekonstruira ali subvertira, uporabi jih le kot podlago za t. i. screwball komedijo, ki jo razvije v drugem dejanju.

Vanja, ki je videti kot slovanska kopija Timothéeja Chalameta, ima svojevrsten šarm: kar prekipeva od mladeniške energije in navdušenja, kot lahko samo človek, ki mu ni v življenju še nihče rekel ne. Obenem je tudi neverjetno nezrel, razvajen in glasen, a v njem ni neke prave zlobe – Ani pri njem najbrž privlačita otroška naivnost in transparentnost, ki si ju sama ne more več privoščiti. Njuna zveza morda ni nesmrtna ljubezen na prvi pogled, je pa dogovor, ki obema ustreza tako zelo, da ga po enem tednu kronata s poroko v Las Vegasu. Ona bo dobila finančno zaledje, on pa ameriško zeleno karto, s katero bi se rad izognil vrnitvi v dušeči objem svojega očeta in družinskega podjetja. Vsak od njiju je uresničil svojo različico ameriškega sna.

Ko vest o svežem paru doseže Rusijo (in ruske tabloide), razbesneli Vanjin oče na mladoporočenca naščuva svoje pse, armenska brata Torosa (Karren Karagulian) in Garnika (Vache Tovmasyan), ki že leta popravljata Vanjine spodrsljaje, ter redkobesednega ruskega gopnika Igorja (Yura Borisov).

Že mogoče, da ima Ani rada zgodbo o Pepelki, ampak sama je vse prej kot nemočna princeska, ki bi jo bilo treba reševati. Ko jo skuša Torosova druščina pridržati in prisiliti v razveljavitev poroke, začne dekle lomiti nosove in razbijati pohištvo s takim zanosom, da se je trije krepki moški vidno bojijo.

To poglavje zgodbe Baker izkoristi za situacijsko komedijo, a ga s pretirano repetitivnostjo preveč razvleče in izgubi dinamični naboj filma. (Na koliko načinov lahko pokažeš, da so ogromni mišičnjaki lahko štorasti in nesposobni? Je pretepanje in zvezovanje napol gole ženske res vrhunec komedije?)

Obenem vsaj shematično izriše like silakov. Čeprav so videti kot klasični mafijski plačanci, niso tako slabi: pod črto niso sadisti, samo tipi, ki se ne smejo zameriti svojemu vplivnemu šefu. Še posebej izstopa Igor (Yure Borisova se morda spomnite iz romantične drame Kupe št. 6), ki je dovolj karizmatičen, da pritegne pozornost praktično brez kakršnih koli vrstic dialoga.

Trojica se torej v družbi talke poda na divji lov za pobeglim Vanjo, ki misli, da lahko od odgovornosti za svoje dejanje preprosto pobegne. Do izraza pride Bakerjev občutek za ironijo: medtem ko se Ani in Toros bojujeta za premoč, se oba ženeta za privilegiranim mulcem, ki ga po družbenem statusu in vplivu ne bosta nikoli dosegla. Ta hierarhija je bila že davno določena.

V sklepnem dejanju pride do izraza predvsem avtorjeva težnja k všečnosti: varno nas pripelje če ne že do srečnega konca, pa vsaj do katarze, ki je odvisna predvsem od kemije med glavnima igralcema. Nekje na ravni neizrečenega se skriva poanta o popolni nemoči delavca v soočenju z ultrabogatimi, a jo Anora razelektri z obratom v romanco.

Mikey Madison je tako dobra, da bi (skoraj) lahko spregledali, kako enodimenzionalen in stereotipen lik je na papirju Ani: bolj ali manj je samo poosebitev napadalne brooklynske drže, kliše na dveh nogah, ki se v vsaki etapi zgodbe vede v skladu s pričakovanji; nikoli nam ne pusti zares stopiti v svojo glavo. V Vanjo "mora" biti vsaj malo zaljubljena, ker si Baker ne upa zamisliti protagonistke z zgolj pragmatično motivacijo za svoje odločitve. To je samo po sebi simptomatično: Anora je izjemno gledljiv, a tudi spoliran in "varen" film. Prekipeva od barv in teksture, ne upa pa si biti radikalen v kritiki razrednega sistema.

Ocena: 4