Štirje aprilski petki bodo na 1. programu Televizije Slovenija rezervirani za filme, ki so poljskega režiserja uvrstili med režiserje svetovnega slovesa. O teh se bo skozi feministično perspektivo v današnji oddaji Kinoteka ob 23.05 s filmsko kritičarko Tino Poglajen pogovarjala Mateja Valentinčič. Poskušali bosta odgovoriti na vprašanje, kakšne so junakinje v teh filmov.
Po oddaji bo na ogled Dvojno Veronikino življenje iz leta 1991, s katerim je Kieslowski takoj postal ljubljenec sodobne umetniške kinematografije. Zgodba govori o skrivnostni vezi dveh žensk identičnega videza in sorodnih zanimanj na različnih koncih Evrope. Obe, Poljakinjo Veroniko, sopranistko v pevskem zboru, in Francozinjo Veronique, učiteljico glasbe, je odigrala Irène Jacob. Veroniki se sicer ne poznata, a Kieslowski s subtilnimi filmskimi znamenji nenehno nakazuje njuno povezanost. Film poleg izjemne Jacobove odlikuje čustvena zgodba, odlična režija in fotografija S Idziaka ter sublimna izvirna glasba Zbigniewa Preisnerja. Pri Criterionu so zapisali, da gre za “nepozabno simfonijo čutov”.
Modra – Bela – Rdeča
V naslednjih treh petkovih večerih (8., 15. in 22. april) bo na ogled trilogija Tri barve (Modra, Bela in Rdeča) iz leta 1993 in 1994, v katerih se je Kieslowski z metaforo in refleksijo osnovnih konceptov francoske (in širše, evropske) družbe – svobode, enakosti in bratstva – lotil preko intimnih zgodb treh junakinj oziroma junakov.
Juliette Binoche v Modri blesti kot Julie, ženska, ki okreva po tragični smrti moža in hčere. Med žalovanjem se mora soočiti z resnico o svojem možu, skladatelju, in se posloviti od preteklosti. Lik Julie naj bi poosebljal proces osvoboditve. Modra je še ena čutno silovita mojstrovina evropskega filma, k čemur veliko pripomoreta fotografija Sławomirja Idziaka, ki je film posnel v safirsko modrih tonih, in edinstvena kompozicija skladatelja ter režiserjevega stalnega sodelavca Zbigniewa Preisnerja.
Drugi del barvne trilogije je najbolj igriv in duhovit. Karol Karol je poljski priseljenec, ki živi v Franciji, a se mora vrniti v rodno Varšavo, ko žena izsili ločitev in mu za nameček podtakne krivdo za požig njenega salona. Nesrečni frizer Karol se odloči za maščevanje. Če filmi trilogije delujejo kot metafora Evrope, je pomen te žgečkljive črne komedije najti v didaktični zgodbi o ekonomski neenakosti Vzhodne in Zahodne Evrope. Vendar ne bi bili obtoženi kot površni, če bi se Karolovi nesreči in preobrazbi na glas smejali ali pa film videli kot poseben primerek hibrida žanrskega filma in filma z močno avtorsko poetiko, saj se v njem lirični elementi nenehno prepletajo z bolj plastičnimi elementi žanrov romantične komedije, melodrame in fantazije.

Rdeča je imeniten sklep režijske poti in barvne trilogije Kieslowskega. V filmu spet – po izrednem uspehu v Dvojnem Veronikinem življenju – nastopi njegova francoska muza Irène Jacob kot nekoliko otožna manekenka, življenje katere se dramatično spremeni po naključnem srečanju s starejšim zagrenjenim sodnikom, ki ga upodobi zreli Jean Louis Trintignant. Nekaj metrov stran se odvija s prvo zgodbo navidezno popolnoma nepovezana druga zgodba ljubosumja in izdaje. V skladu z metaforiko barvne trilogije kot zgodb o temeljnih konceptih Evrope naj bi Rdeča pod vprašaj postavila bratstvo.