Nova ekranizacija večne zgodbe o Batmanu ni revolucionarna, opredeljuje pa jo ključen poudarek: naslovni junak tokrat ni herojski rešitelj sveta, prej zakrknjen neonoirovski detektiv na lovu za serijskim morilcem. Predstavljajte si Fincherjev Se7em, v katerem neimenovana ameriška metropola postane fiktivni Gotham. Detektiv nima nadnaravnih moči, je le gmota dvomov, krivde in jeze, ki jih postopoma ne more več ločevati od primera.

Robert Pattinson je v intervjujih pojasnjeval, da je vlogo sprejel, ker ga zanimajo liki "čudakov", in prav ta opazka je morda ključ do razumevanja celega filma. Pattinsonov Bruce Wayne ni uglajen, bogataški plejboj, ni skrivnostni filantrop ali gothamski tajkun: Bruce Wayne tako rekoč ne obstaja več. Od njega je ostal samo še Batman, osamljen in z jezo prežet samotar, ki ga življenje onkraj maščevalskih pohodov ne zanima več. Prehajanja med "običajnim" življenjem in skrivno identiteto ne obvlada, odvadil se je dnevne svetlobe, jasno je, da kot Bruce nikoli ni našel svojega mesta pod soncem.

No, sonce je morda slabo izbrana beseda. Film v celoti integrira klasično "gothamsko" estetiko: pred nami je kulisa umirajočega, zatemnjenega mesta, cenenega glamurja opolzkih nočnih klubov in vrtoglavih vertikal stolpnic, ki elito ločujejo od krogov pekla pod njimi. Novi-stari Gotham je pošastna metropola senc, nagnita in korumpirana do obisti. Nobeno naključje ni, da v gotski graščini, daleč od ljudi, ki naj bi jih varoval, živi tudi Batman: v več kot enem pogledu je soroden koruptivni eliti, proti kateri se bojuje. Če se noče z njimi popolnoma stopiti, bo moral vendarle v sebi odkriti ljubezen do soljudi, pred katero beži že celo življenje.

Isti leitmotiv ima tudi glasbena podlaga Michaela Giacchina, ki za intenzivnost trpljenja skrbi s klasičnimi orkestralnimi aranžmaji, vključno z drobcem Ave Marie v ključnem trenutku. Kar se tiče atmosfere, filmu sicer ne bi mogli ravno očitati subtilnosti. Pattinsonov Batman v nekem trenutku ob taktih Nirvaninega komada Something in the way svoja čustva zapisuje v dnevnik; okrog oči ima razmazano črno senčilo, vredno Roberta Smitha. Skratka, novi Batman je emo, kot smo temu včasih rekli. (V tem duhu celo stoičnemu butlerju Alfredu (Andy Serkis) na neki točki zabrusi, da "ni njegov oče". Škoda, da pri roki nima vrat, da bi jih lahko zaloputnil.)

Temačnost in resnobnost ni za ekranizacije DC-jevih stripov nič novega: filmi Zacha Snyderja so postali prototip teh "dostojanstvenih", resnih adaptacij, ki včasih že mejijo na samoparodijo. A v primeru Batmana je mračna pompoznost že vgrajena v izročilo: pred nami je nič manj kot mitska zgodba o nadčloveku, ki mora šele najti nekaj, za kar se bo boril. Če se boriš proti temi, moraš verjeti, da si Prometej, nosilec luči – in to je tista identiteta, ki jo mora Batman zase šele sprejeti. Po vizualni plati film nikakor ni Snyderjev dedič: bolj se opira na zgoraj omenjene svetove Davida Ficherja in na najboljše ekranizacije romanov Jamesa Ellroya. Direktor fotografije Greig Fraser se v svetu, v katerem kraljujeta dež in noč, poigrava s psihoanalitičnimi posledicami votlin, praznine, niča: Batmanov svet je svet krivde in potlačene travme.

Iz pisanega nabora batmanskih antagonistov se tokrat na fronto vračajo mafijski starosta Carmine Falcone (John Turturro), Pingvin (popolnoma neprepoznavni Colin Farrell) in seveda Selina Kyle oz. Catwoman (Zoe Kravitz). Kriminalna mreža, v katero so tako ali drugače vpleteni, je veliko več kot samo nastavek za eksplozivne akcijske prizore: novi Batman je v prvi vrsti kriminalna detektivka, noirovski lov na zločinca, ne pa akcijski spektakel. Še po tehnološki plati je Batman relativno skromno opremljen – raje kot na futuristični batmobil se zanaša na nevpadljiv motor.

V seriji brutalnih umorov v Gothamu podleže vrsta uglednih osebnosti, od župana in policijskega načelnika do državnega tožilca. Na kraju zločina vsakokrat ostane pisemce, naslovljeno na Batmana, kratka uganka, ki jo je za seboj kot vizitko pustil psihotični Ugankar (Paul Dano).

Ugankar ni več šegavi norec z maničnim smehom, prej sadist, ki zavestno gradi svojo lastno teroristično celico. Njegova vendeta proti dinastiji Wayne je pravzaprav deloma upravičena: kolikšen del krivde za stanje Gothama je na Bruceu, ki s svojim ogromnim bogastvom doslej nikoli ni skušal pomagati mestu – razen seveda, da je financiral svoje tehnološke igračke za boj proti zločinu. Kje so njegove donacije nekorumpiranim politikom, kje je pomoč sirotam, kakršna je bil nekoč sam? So milijarderji, ki bi lahko lastnoročno rešili denimo problem brezdomstva, pa tega ne storijo, sploh lahko junaki?

Batman lahko pri razpletanju klobčiča laži v srcu Gothama računa na popolno zaupanje resigniranega detektiva Jima Gordona (Jeffrey Wright) in na pomoč pragmatično naravnane tatice Seline, katere travme prav tako segajo v otroška leta. Lik Catwoman je v osrednjo dogajalno nit stlačen malo na silo, imata pa igralca v skupnih prizorih vsaj kemijo.

V netopirja zamaskirani maščevalec je stalnica popkulture že od svojega nastanka leta 1939. Lik je odprt za različne interpretacije, od stripovske bombastičnosti in čudaškosti (Tim Burton) do zakrknjenega cinizma 21. stoletja (Christopher Nolan). Najnovejša reinkarnacija prihaja, preden se je prejšnja sploh dokončno poslovila: Affleckovega Batmana bomo letos videli še kot stranski lik v Flashu. Smo torej nujno že potrebovali novega Batmana? Mar ni postalo rahlo repetitivno in utrujajoče, da se vsaka nova interpretacija lika skuša pozicionirati kot njegova "popolna redefinicija", po možnosti v navezavi na Scorsesejevega Taksista? (Da, Matt Reeves se je skliceval na isto referenco kot Todd Phillips s svojim Jokerjem.) Ni se nam treba sprenevedati: novi Batman ni radikalen in ni revolucionaren, a to ni nujno slabo – drži se gabaritov stripovskega izročila in išče manevrski prostor znotraj ustaljenih smernic. Enako velja za Roberta Pattinsona, ki mu – upajmo – ni več treba dokazovati svojega igralskega daru: drži se varnega prototipa monotonega in redkobesednega Batmana, brez zdrsov v affleckovsko renčanje ali kako drugačno eksperimentiranje. Upal pa si je poiskati neglamuroznega, neseksi Batmana, ki ga razžirajo lastni neuspeh.

Ali naj omenimo, kako bizarno je, da Batmana nihče v celem Gothamu ne identificira kot dediča Wayneovega imperija, pa čeprav ju vidijo tako rekoč enega za drugim in je tista polovična maska res nezadostna kamuflaža? A če je to glavni očitek na račun filma – drugi je dolžina, ki bi se jo dalo zlahko oklestiti na obvladljivejši dve uri in pol – bi se lahko v poplavi stripovskih spektaklov nespektakelski Batman odrezal tudi veliko slabše.

Ocena: 4