V skladu s to podobo je film dandanes umetnost, v kateri izdelki iz Azije, Evrope in Latinske Amerike popolnoma enakovredno parirajo najodmevnejšim ameriškim komercialnim filmom, posnetim z desetkratniki proračuna. Skratka, to je prostor, kjer si Lav Diaz deli oder z Natalie Portman in Emmo Stone in kjer denar in medijska podprtost ne igrata nikakršne vloge ‒ vse, kar šteje, je umetniška vizija in spretnost pri njeni uresničitvi. Morda je ta iluzija trajala zgolj en večer, a takšna globalna sinergija, ki jo je izrisal Sam Mendes s kolegi, je nekaj, česar bi svetovni mediji morali biti deležni pogosteje, da bi lažje prebijali enoličnost zahodnjaškega vpliva v sedmi umetnosti.

Tekmovalna žirija letošnjega beneškega festivala se je s svojimi potezami tako celo izkazala za boljši del festivala, kar je precejšnja izjema. Spomnimo ‒ večkrat se zgodi, da žirije na največjih festivalih pokvarijo odličen izbor filmov s čudnimi, skrajno subjektivnimi odločitvami, kar se je nazadnje zgodilo ravno v Benetkah, ko je žirija Alfonsa Cuaróna lani glavno nagrado podelila venezuelskemu filmu Od daleč (Desde allá, 2015) Lorenza Vigasa. Letos je bila situacija prej obratna ‒ žirija Sama Mendesa je na samem koncu festivala popravila vtis dokaj povprečne selekcije, v kateri ni bilo velikih mojstrovin. Še več, ker mnogo filmov ni izpolnilo pričakovanj, se je beneški festival še enkrat pokazal kot institucija, kjer vladajo medsebojna institucionalna dogovarjanja, in ne nujno merila umetniške vrhunskosti in inovativnosti.

Dva razloga za povprečen program
Že v uvodu v festival smo pisali, kako se filmski festivali še danes zatekajo k Mussolinijevi strategiji promocije domačih filmov v odmevnem mednarodnem kontekstu. Letos je v Benetkah na ta način do mesta v elitnem programu prišlo nekaj italijanskih filmov, ki si nikakor niso zaslužili mesta v konkurenci imen, kot so Diaz, Končalovski, Kusturica, Cianfrance, Wenders ali Malick. Najočitnejši primer tega je ponudil film Spira Mirabilis italijanskih režiserjev Massima D'Anolfija in Martine Parenti. Gre za umetniški dokumentarec, ki popolnoma brez dialogov v dveh urah poveže zgodbe štirih ljudi na temo preseganja človeške minljivosti. Film še zdaleč ni presežek niti ne ponudi bistveno več od mnogih dokumentarcev, kakršne nenehno videvamo na manjših festivalih. A ko pogledamo produkcijsko ozadje filma, vidimo, da je pri nastanku projekta osrednjo vlogo igrala italijanska nacionalna radiotelevizija RAI, ki ima zaradi svoje sponzorske vpetosti v festival (je namreč glavni medijski partner) boljše karte pri kandidiranju svojih filmov za mesta v tekmovalnem programu. To, da je na novinarski projekciji filma Spira Mirabilis dvorano zapustila tretjina gledalcev, je bilo dovolj zgovorno sporočilo organizatorjem.

Beneški festival ima še en problem, ki vpliva na kakovost filmov v programu. Festival na Lidu je namreč tri mesece po festivalu v Cannesu, in če odštejemo poletno zatišje, lahko zlahka rečemo, da si pravzaprav sledita eden za drugim. Kadar se Cannes ponaša z izjemnim programom, kakršen je bil letos, se poveča tudi število filmov, ki so bili tam zavrnjeni, ti pa nato iščejo srečo prav v Benetkah. Ti namesto vrhunskih filmov postanejo festival, kjer mrgoli drugorazrednih zavrnjencev, ki niso mogli tekmovati s tistim, kar je ponujal festival na Azurni obali.

Splošna težava: tematska izrabljenost
Nasploh pa je bil največji problem letošnjih Benetk ta, da filmi niso reflektirali ključnih dogodkov današnjega časa. Odprto morje Gianfranca Rosija, ki je osvojil letošnji Berlinale, bi bil idealen za tekmovalni program na Lidu, ki je namesto tega kar kipel od eskapizma in že neštetokrat videnih zgodb. Raznih hollywoodskih žanrskih izdelkov tu sploh ni treba omenjati (npr. Nocturnal Animals Toma Forda in Arrival Denisa Villeneuva), bolj kritični so raznovrstni art filmi, ki obetajo, da bodo postali pomembni dokumenti današnjega časa, v resnici pa se nenehno vračajo v že tolikokrat obdelano preteklost. Ali res potrebujemo še eno zgodovinsko kostumsko dramo o nesrečnem zakonu mladega dekleta, kot jo je pokazal Stephane Brize v filmu A Woman's Life? Ali res potrebujemo še eno zgodbo o ljubezenskem razmerju med nemškim generalom in judovsko rešiteljico iz 2. svetovne vojne, kot se odvije v filmu Paradise Sergeja Končalovskega? In kakšna je zares potreba po še eni verziji dogodkov iz ozadja dinastije Kennedy, kot jo je posnel Pablo Larrain z Jackie? Na mondenem dopustniškem otočku, kot je Lido, se programerji sploh ne trudijo poiskati odločnejših posegov v resnični svet, temveč tudi sami še naprej uživajo v statusu mondenega otočka, kamor se premožni dopustniki odpravijo na peščene plaže, da bi pobegnili iz trde vsakdanjosti.

Najboljši filmi so se prebijali iz ozadja
To pa ne pomeni, da je bila kakovost filmov v tekmovalnem programu povsem medla. Letošnji festival je ponudil peščico zelo dobrih filmov, ki jih je z nagradami dobro povzela že tekmovalna žirija. Ob nagrajenih filmih omenimo še, da se je Emir Kusturica s filmom Na mliječnom putu, prvim igranim celovečercem po devetih letih, spet vrnil v formo in pokazal, da kljub črpanju motivov in lastne preteklosti še vedno obvlada filmsko obrt. Nizozemski film Brimstone Martina Koolhovena je fascinanten, ker tako dobro kljubuje mnogim stereotipom. Ne samo, da gre za evropsko koprodukcijo s sila težavnim procesom nastanka, temveč je obenem tudi feministični vestern (in to posnet na Madžarskem), a vseeno zelo dober film. Dokaz, da dokler za projektom stoji ekipa, ki zna močno zgodbo suvereno pretvoriti na veliko platno, potem tudi produkcijska in žanrska bremena preprosto razpadejo.

Na koncu je tu seveda še glavni lavreat Lav Diaz, ki še naprej ostaja svetilnik v svetovnem filmu. 57-letni filipinski režiser, v preteklosti tudi reden gost slovenskih festivalov, še naprej kaže, kako lahko z neomajnim vztrajanjem v samosvojem filmskem izrazu kljub težavnemu slogu na dolgi rok splezaš na sam vrh. Diaz je sicer preskromen mož, da bi mu te nagrade dejansko pomenile vir ponosa, a dejstvo je, da je po berlinski nagradi za film A Lullaby to the Sorrowful Mystery letos osvojil že drugo vidno nagrado. Čeprav je za njim že 18 let ustvarjanja filmov in kopica mednarodnih nagrad, se zdi, da se dokončno sprejemanje Diazovega opusa šele dobro začenja.