Medtem ko programski direktor Mostre Marco Müller ponosno razlaga vsem, kako navdušen je nad svojo letošnjo prenovo programa, da gre za vrnitev k bistvu Beneškega festivala, da je prevetril program s svežo, kreativno in mlado krvjo (povprečna starost režiserjev v tekmovalnem programu je le 47 let), da je dal priložnost neodvisnim filmarjem, kar da bi navsezadnje moralo biti bistvo festivalov, in da poznavalci pozdravljajo njegov eklektičen in neortodoksen izbor, vsi niso njegovega mnenja.

Najprej je tu cena. Neki kritik nizozemskega časnika De Telegraaf se je zgovorno potožil, da lahko preživi dva tedna na torontskem filmskem festivalu za ceno enega tedna v Benetkah. V času vseobsegajoče finančne stiske se celo nekaj največjih medijskih hiš odloča na Lido pošiljati izjemno okrnjene ekipe ali pa se celo odločijo pokrivati le bodisi prva dva dneva festivala bodisi sklepna dva dneva.

Časi se spreminjajo
Potem je tu sam izbor filmov. "Festival mora odsevati duh časa. In časi se spreminjajo," ponosno brani svoj izbor Müller. Da je letošnja selekcija 'dokaz novega in dinamičnega sloga kinematografije', ki je v porastu zadnja leta. In da veliki filmi z velikimi zvezdniki tako ali tako ne potrebujejo dodatne reklame, festivalom pa ne pomagajo. Med letošnjimi 22 filmi v tekmovanju za zlatega leva je res neobičajno veliko malih, neodvisnih filmov. »Indie« duh zastopajo zlasti ameriški predstavniki s Kelly Reichardt (Meek's Creek), Vincentom Gallom (Promises, Written in Water), Darrenom Aranofskim (Črni labod), Sofio Coppolo (Somewhere) in Caseyjem Affleckom (I'm Still Here). Predsednik žirije Quentin Tarantino je nedvomno eden izmed privržencev takega nabora. "Mislim, da gre za enega najbolj divjih, 'kulskih', eklektičnih izborov. V njem najdete vse mogoče, in to je tisto, kar je zares razburljivo," je Tarantino pihal na Müllerjevo dušo na uvodni tiskovni konferenci.

A prav Američani, ki so tudi letos najbolje zastopani na Lidu, so tisti, ki so najbolj prispevali k temu, da kritiki Benetke zdaj odslavljajo kot 'ne več posebne', kot se je izrazil novinar britanskega Daily Maila Baz Bamigboye. Bamigboye tezo argumentira, da je tu prikazanih vse manj pomembnih filmov in da je kraj postal še ena nočna mora za novinarje. Z njim se strinja tudi Peter Bradshaw iz Guardiana: 'Benetke izgubljajo pomen.'

Manjši filmi, manjše zvezde
Bistvo: Hollywoodski zvezdniki so Lido pustili na cedilu. Na rdeči preprogi so se letos sicer sprehodili Stephen Dorff, Natalie Portman, Michelle Williams in brata Affleck, a to je v očeh javnosti daleč stran od Clooneyjev, Pittov in Deppov prejšnjih let.

Tu se spet vrnemo k ceni: za organizatorje (ki so jim letos proračun še dodatno zmanjšali za milijon dolarjev) je izjemno drago sem pripeljati zvezde s hollywoodske A-liste. In ko jih, si Clooneyji in Pitti želijo prenočevati v luksuznih hotelih v mestu, ne pa na Lidu. Tako postane drag že prevoz igralcev iz Benetk do Lida in spet nazaj. Distributerji si vseh teh stroškov preprosto ne morejo privoščiti, kar pa gre na roke zlasti Torontskemu filmskemu festivalu, ki se začenja 8. septembra, torej tri dni pred slavnostnim sklepom beneškega festivala, da bi bila žalitev še večja.

Zvezdni prah nad Torontom
Toronto je precej cenejši, zato ne čudi, da so se distributerji nekaterih najbolj vročih filmov odločili dati prednost severnoameriškemu festivalu namesto najstarejšemu filmskemu festivalu na Lidu. Svoje premiere bodo tam doživeli zadnji filmi Clinta Eastwooda (Hereafter), Roberta Redforda (The Conspirator), Dannyja Boyla (127 ur) in Alejandra Gonzaleza Iñarituja (Biutiful, sicer predpremierno prikazan že v Cannesu). Zvezd se bo trlo, saj bodo v mestu svoje filme predstavljali Edward Norton, George Clooney, Natalie Portman, Javier Bardem, Matt Damon, James Franco, Nicole Kidman, Keira Knightley, Sam Worthington, Hilary Swank, Marion Cotillard in številni drugi.

Benetkam se kot drugi veliki tekmec predstavlja rivalski Rimski filmski festival, ki z bogatim proračunom hollywoodske zvezde dobesedno zasipava z denarjem, da pridejo. In potem je tu še Cannes, ki med novinarji in kritiki vzbuja mešane občutke, a vsi vedo, da se bo tja 'pač šlo'.
Da bi Beneški filmski festival propadel, se ni bati. To je le Italija (in šovbiznis), kjer ugled in prestiž pomenita vse. Bi se pa organizatorji verjetno morali temeljito zamisliti o smeri razvoja. Nekakšen italijanski hibrid med Sundanceom in 67-letno tradicijo rdeče preproge, med 'indiejem' in gliserji, ki prevažajo goste med Benetkami in Lidom, se namreč zdi slepa ulica.