Spomnimo, prav Berlinski festival je v zadnjih letih postal slovit po zgrešenih potezah žirije, najbolj odmevno leta 2014, ko je namesto Linklaterjevih Fantovskih let (Boyhood) zlatega medveda prejel kitajski film Črni premog, tanek led (Black Coal, Thin Ice). In utonil v pozabo.

Roko na srce je šesterica žirantov letos nagrajence izbirala iz precej drugorazrednega nabora filmov in je poskušala v tej skromni selekciji najti kakšen skriti dragulj. Na koncu so se odločili za film, ki ne stavi na konvencionalnost, temveč v svojih prijemih močno tvega. In mu tudi spodleti. Sinonimi kljub svoji drugačnosti ni film, ki bi bil primeren za tako prestižno nagrado, kot je berlinski zlati medved. Če ga postavimo ob bok nedavnim zmagovalcem velikih festivalov, kot sta Koreedov film Tatiči in Cuaronova Roma, je prvenec izraelskega režiserja Nadava Lapida zgolj bleda senca bolj dovršenih mojstrovin, kakršne gledamo v Cannesu, Benetkah ali na oskarjih. Sinonimi so skrajno pretenciozen in artističen film, v najslabšem pomenu besede. Gre za enega tistih pariških filmov, kakršni pogosto prihajajo iz francoske kinematografije in praviloma ne dosežejo skorajda nikakršnega mednarodnega uspeha ‒ kot denimo Garrelova Navadna ljubimca (Les amants réguliers, 2005) ali Honoréjev V Parizu (Dans Paris, 2006). To so filmi, ki so primarno narejeni za petično pariško občinstvo ‒ in ni presenečenje, da so Sinonimi odnesli glavno nagrado prav takrat, ko je bila na čelu žirije Parižanka.

Sorodna novica Žirijo Berlinala prepričala rekordna zastopanost ženskih režiserk

Že na začetku letošnjega Berlinskega festivala smo ugotavljali, da ta festival vse bolj izgublja stik z najuglednejšimi filmskimi dogodki na stari celini. Še en dokaz tega je prišel prav pretekli teden, ko je časnik The Guardian objavil članek s predstavitvijo 6 najboljših filmskih festivalov v Evropi. Ta članek Berlinala ne omenja niti z eno besedo.

Kot protipol zapisanemu ponujamo 5 filmov z letošnjega Berlinskega festivala, ki si jih je vsekakor vredno zapomniti v naslednjih mesecih, ko bodo ti celovečerci zaokrožili po drugih festivalih in v redni distribuciji po Evropi.

Öndög

Film Öndög kitajskega režiserja Vang Čuanana je bil nezasluženi poraženec sobotne podelitve. Pripoved nas postavi v prostrano mongolsko stepo, kjer sredi ničesar najdejo truplo. Ko začnejo policisti z lokalnim prebivalstvom raziskovati umor, pa se zgodba nenadoma prelevi v iskanje bistva življenja v okolju, kjer so ljudje osredotočeni na čisto preživetje. Gre za film, ki uporablja spektakularno širokozaslonsko kuliso klasičnih vesternov in ki poskuša prek svoje pripovedi podati daljnosežno izjavo o življenju na našem planetu. Film, ki ga je nujno gledati zgolj na velikem platnu.

System Crasher

Film System Crasher (Systemsprenger) je sicer osvojil posebnega srebrnega medveda žirije, a se je zdelo, da je s tem praznih rok ostala 10-letna glavna igralka Helena Zengel. Ta se je briljantno vživela v vlogo dekleta s hudimi vedenjskimi težavami, ki jo premikajo iz enega izobraževalnega zavoda v drugega. Ko ji po neuspešnih poskusih pripišejo novega mentorja, ki jo popelje na večtedenske počitnice daleč v gozd, se vendarle zasveti luč na koncu predora. Zveni znano? Ta sinopsis morda res zveni skoraj identično filmu Z dvignjeno glavo (La tête haute), ki smo ga gledali v kinih pri nas, a System Crasher je vendarle boljši film, in to prav zaradi neverjetne igralske izvedbe Zenglove, ki v dveh urah filma brca, razbija, preklinja in tolče po vsem, kar ji pride na pot. V tem primeru je srebrni medved popolnoma zaslužen.

Konje krast

Sorodna novica Stellan Skarsgård za MMC: "Učim se iz vsakega filma, predvsem iz tistih slabih"

Knjigo Konje krast švedskega pisatelja Pera Pettersona so prevedli že v več kot 50 jezikov in prek igranega filma norveškega režiserja Hansa Petra Mollanda smo se lahko dokončno prepričali o razlogih za tak uspeh. Zgodba o dveh družinah, povezanih z zaporedjem tragičnih dogodkov, na vsakem koraku kaže mojstrskost izvirne literarne predloge: gre za subtilno, skrbno sestavljeno in kompleksno pripoved, ki se izogiba velikopoteznim zaključkom, a blesti v klesanju psihološkega profila glavnega lika. Filmi režiserja Hansa Pettra Mollanda so eden skritih zakladov trenutne evropske kinematografije.

Skin

Tudi film Skin ima sila znan sinopis. Jamie Bell (Billy Elliott) igra mladega, agresivnega, po celem telesu potetoviranega neonacista, ki skupaj s svojima staršema vodi skrajno desničarsko skupino, a se potem zgodi nepričakovan obrat in fant se naenkrat odloči, da bo obrnil hrbet nacistični ideologiji. Na prvi pogled se Skin kaže kot precej neizvirna priredba filma Ameriška zgodovina X (1998), vendar pa film režiserja Guya Nattiva prijetno preseneti z izjemno prepričljivim, čustvenim prikazom psiholoških in fizičnih ovir, ki stojijo na poti do opustitve neonacistične preteklosti. Zanimivost: kratka različica filma Skin, iz katere je nastal ta celovečerni film, je letos nominirana za oskarja za najboljši kratki film.

The Souvenir

Film The Souvenir je sprva največ pozornosti požel zaradi svoje zasedbe: pri tem projektu sta prvič po 10 letih in Guadagninovem filmu Jaz sem ljubezen na velikem platnu moči znova združili Tilda Swinton in njena zdaj 21-letna hčerka Honor Byrne Swinton, obenem pa je film produciral Martin Scorsese. Ogled je pokazal, da gre za za zelo unikaten primerek britanskega avtorskega filma, v katerem spremljamo zgodbo o dekletu, ki si ob študiju filma zatiska oči pred dejstvom, da je njen fant heroinski odvisnik. Pripoved je zapolnjena z navdihnjeno uporabo glasbe, fotografskih, literarnih in slikarskih referenc, ki iz filma naredijo pravo vizualno poslastico. Honor Byrne Swinton je sicer izjavila, da ne bo sledila svoji materi v igralski poklic, a po tako suvereni glavni vlogi ‒ kdo ve? The Souvenir je bil sicer že pred začetkom zamišljen kot film v dveh delih. Drugega bodo začeli snemati v kratkem, v njem pa naj bi po aktualnih podatkih igral tudi Robert Pattinson.