Oglas
Nastale so povsem "nore" razmere, v katerih je en vohun prišel na vsakih 6,5 Vzhodnih Nemcev. Prebivalce Vzhodne Nemčije je življenje v socializmu "doletelo po naključju". Zanj se niso odločili z revolucijo tako kot ljudje v Sovjetski zvezi. Ustanovitev Nemške demokratične republike in njen položaj "dominiona" Sovjetov je bil posledica "kupčkanj" zaveznikov, ki so v drugi svetovni vojni porazili tretji rajh in si nato razdelili nadzor nad njegovimi ozemlji.
Zmagovalec letošnjih oskarjev
Ravno to obdobje je ozadje, na katerem se odvija zgodba v filmu Življenje drugih (Das Leben der Anderen), katerega slovenska premiera je bila v Kinoklubu Vič. Film režiserja Floriana Henckela von Donnersmarcka, ki je prejel oskarja za najboljši tujejezični film, govori o komisarju Stasiju Gerdu Wieslerju (Ulrich Mühe), ki opazuje gledališkega režiserja pisatelja Georga Dreymana (Sebastian Koch) ter njegovo spremljevalko, igralko Christo-Marie Sieland (Martina Gedeck), domnevnega nasprotnika režima.
Pridobivanje sindroma sovražnika režima
Dreyman sprva ne kaže "sindromov" bolezenske averzije do vzhodnonemškega režima. Sčasoma pa se pred očmi Stasija njegovo vedenje in njegove misli začnejo spreminjati. Prelomna sta dva dogodka: spoznanje, da je bilo njegovo dekle prisiljeno v spolno razmerje z ministrom, in samomor njegovega dobrega prijatelja in gledališkega režiserja Alberta Jerske. Dreyman se odloči, da mora Zahod izvedeti, kaj se dogaja v Vzodni Nemčiji, zato sklene napisati članek za zahodnonemški časopis Der Spiegel.
Wiesler to ugotovi in v rokah ima vse dokaze, s katerimi lahko uniči kulturnika veliko preveč liberalnih nazorov. Toda, kaj pa če ima režiser prav in je z režimom zares nekaj narobe? Stasijevemu podaniku se namreč ravno ob opazovanju "nevarnega" para začenja dozdevati, da v njegovi domovini vendarle ni vse tako, kot bi moralo biti.
Spomini, ki jih ni bilo mogoče odgnati
Režiser in scenarist Florian Henckel von Donnersmarck se je na film pripravljal kar 4 leta. Toliko časa je raziskoval kraje, kjer se še danes čuti duh preteklosti, in toliko časa je zbiral gradivo za film, za snemanje katerega se je odločil predvsem zaradi spominov na obiske vzhodnega Berlina v otroštvu. Drugi razlog za snemanje filma je bolj nenavaden. Preberimo si kar režiserjeve besede: "Med študijem sem gledal neki film, katerega prizor se mi je močno zarezal v spomin: veliki plan človeka, ki sedi v temnem prostoru in s slušalkami posluša lepo glasbo, čeprav je noče slišati. Ta slika me je spremljala več let, človek pa je postal Gerd Wiesler."
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje