Film Bojevita kraljica noči o sovi kozači je 5. oktobra premierno pokazal občinstvu Kinodvora v Ljubljani, dva dni zatem pa je nastopil tudi pred občinstvom Kulturnega doma Franceta Bernika v Domžalah, kjer sta s soscenaristom Marjanom Žiberno predstavila okoliščine nastanka filma.

Naravoslovni film, ki je s presledki nastajal šest let, prikazuje redke posnetke lova, hranjenja, gnezdenja in vzreje mladičev ene največjih evropskih sov, pa tudi raziskovalne odprave Ala Vrezca z Nacionalnega inštituta za biologijo. Ta velja za enega najboljših poznavalcev kozač na svetu. Režiser nam tako rekoč iz prve roke pokaže opremljanje gnezdilnic s kamerami, obročkanje mladičev, pa tudi njihove prve poskuse plezanja in letenja, ki ju s pomočjo navigacijskih naprav analizirajo na inštitutu. Vranič s pomočjo sodobnih daljinsko vodenih kamer posname ognjevite napade sove kozače, ki se v obrambi mladiča s kremplji večkrat zažene v biologa, oboroženega z mehko oblazinjeno motoristično čelado na glavi. Filmska ekipa v svoji raziskovalni vnemi obišče tudi avstrijske biologe, ki si od leta 2009 prizadevajo naseliti kozačo na svojem ozemlju, saj je ta zaradi posegov v naravo in ljudskega vraževerja v prejšnjem stoletju pri njih tako rekoč izumrla.

V 80-minutnem dokumentarcu prisostvujemo med drugim tudi rentgenskemu pregledu poškodovane kozače na kliniki Veterinarske fakultete v Ljubljani. Izvemo, da se največ tovrstnih nesreč zgodi v urbanem okolju. Tja zaidejo kozače zlasti pozimi, ko jim v naravi začne primanjkovati plena in niso pozorne na vozila ter se na vrat na nos zapodijo proti podganam in golobom.

Kar gledalca še posebej očara, je za film posebej ojačan zvok živali, ki je nastal v postprodukciji z namenom vzbujanja dramatičnosti – tako za sovo kozačo kot za lesno sovo je namreč značilno, da je njuno gibanje v naravi tako rekoč neslišno, le ob vzletu včasih zaslišimo blago prhutanje kril. Film pa zgradi zvočno dramaturgijo gibanja tudi najbolj drobne miške, kune in hermelina. Lahko bi celo rekli, da je Bojevita kraljica noči kljub izrazitemu dokumentarnemu formatu večžanrski film – v njem najdemo prvine tragikomedije in animiranega filma, s katerim režiser pokrpa pomanjkanje videomateriala pri ustvarjanju zgodbe. Primer tega je npr. zgodba o kradljivi kuni, ki utrujeni kozači izmakne jajca.

Po projekciji sta Vranič in Žiberna pojasnila, s kakšnimi izzivi sta se spopadala med nastajanjem filma – od tega, da na terenu prav nič ni potekalo v skladu s scenarističnimi pričakovanji, saj sta na določene posnetke zaman čakala več let, pa do zagat pri ustvarjanju spremnega besedila, ki ga v filmu z občutkom prebere Jure Longyka. Film Bojevita kraljica noči ni le tehnično dovršen dokumentarec, ki odstira najnovejše znanstvene ugotovitve o pernatih plenilkah, temveč kaže na to, kakšen splet naključij in čudežev je potreben, da se življenje nadaljuje ...

Iz oddaje Gremo v kino.