Le nekaj dni pred začetkom snemanja je studio Sony črtal projekt Moneyball, visokoproračunski športni film z Bradom Pittom v glavni vlogi. Ukinitev visokoprofilnega hollywoodskega filma v zadnjem hipu je sicer redek (in za vse udeležene prececej boleč) spodrsljaj. Sony je denimo samo za razvijanje scenarija in izbiro lokacij že odštel deset milijonov dolarjev, ki jih zdaj seveda lahko pripiše čisti izgubi. Podobnih debaklov se lahko v prihodnosti na žalost najbrž še nadejamo: filmska industrija se mora v kriznih časih sprijazniti s tem, da tudi največja igralska imena nimajo več take "teže" kot nekoč.

"Zdaj se filmov ne dela več samo zato, ker si ta ali oni zvezdnik zelo želi svojega projekta," pravi Eric Weissmann, odvetnik v zabavni industriji, ki se še spominja časov, ko je studio Warner film An Enemy of the People (po Ibsenovi drami) posnel predvsem zato, ker je tako hotel Steve McQueen.

Nihče več si ne upa tvegati
Predstavniki Sonyja, Pitta in Soderbergha Moneyballa nočejo komentirati, toda iz najožjih krogov produkcije kapljajo vesti o tem, kako je na zavore pritisnil studio, ki je imel v rokah kar naenkrat bolj "umetniški" projekt, kot so ga naročili. To seveda zbuja dvome, da bo Hollywood še "dostavljal" malce kompleksnejše, a še vedno donosne filme, kakršni so bili v zadnjem času Michael Clayton, Good Night, and Good Luck in (pogojno) Nenavaden primer Benjamina Buttona. Studijske pododdelke, ki se specializirajo za "sofisticirane" filme, denimo Warner Independent Pictures and Paramount Vantage, v zadnjem času zapirajo ali pa vsaj manjšajo.

Osrednjo vlogo v zakulisni drami okrog Moneyballa naj bi imela Amy Pascal, Sonyjeva izvršna producentka, znana po tem, da nima zadržkov pri vmešavanju v nastajajoče scenarije. S pričujočim projektom se je začela ukvarjati pred šestimi leti, ko je (takrat) neznana producentka Rachel Horovitz, potem ko so jo zavrnili že skoraj vsi studii, pristala pri Sonyju.

Scenarij je nastal po neleposlovni literarni predlogi Michaela Lewisa; Moneyball je zgodba o Billyju Beanu, direktorju bejzbolske ekipe Oakland Athletics, ki je zmagovalno ekipo sestavil tako, da je iz drugih ekip pobral "poceni" igralce, podcenjene po standardnih merilih bejzbola.

Kako Neameričane pritegniti k filmu o bejzbolu?
S proračunom 57 milijonov dolarjev Moneyball ni bil gromozanski, obroben projekt pa tudi ne. Z dodatkom Pitta in Soderbergha je postalo verjetno, da bi k ogledu filma o zgodovini tipično ameriškega športa pritegnili celo ostali svet. Prvotni scenarij Stana Chervina sta pomagala končevati Stephen Rivele in Christopher Wilkinson, ki sta za Sony pomagala napisati že boksarsko dramo Ali, nato pa še Steven Zaillian, ki je za scenarij za Schindlerjev seznam dobil oskarja.

Steven Soderbergh pa seveda ni znan po tem, da bi samo mirno "sledil predlogi": ponavadi je sam svoj snemalec, neredko spreminja scenarij in čeprav obvlada koncept hollywoodske uspešnice (Oceanovih enajst), se ne ustraši niti zahtevnih, potencialno čisto nič donosnih filmov, kakršen je bil štiriurni, v španščini posneti Che.

Popravki - v imenu resnice, ne "privlačnosti"
Pred dvema tednoma je tako prišlo do treščenja med pričakovanji studia in režiserjevim osebnim slogom. Soderbergh je teden dni pred načrtovanim začetkom snemanja predstavil svoj popravek scenarija, ki naj bi filmu priboril naklonjenost bejzbolskee lige, ki je bila razdražena nad svoboščinami, ki si jih je dovolil avtor knjige. Odobravanje lige je ključnega pomena, če bi hoteli v filmu uporabiti logotipe posameznih ekip in podobno. A kar se je bejzbolskemu cehu zdelo dosledno, se je Sonyju zdelo preveč podobno dokumentarcu - denimo to, da je Soderbergh hotel v film vključiti intervjuje z resničnimi ljudmi, povezanimi z zgodbo.

Še ena rešilna bilka?
Amy Pascal je film sklenila "pokopati"; zanimivo je, da je Sony producentom pred tem dal na razpolago dva dneva, da projekt ponudijo Warnerju in Paramountu, oba studia sta ga zavrnila. Po istih stopinjah je šel kasneje še Fox.