Ingeborg Bachmann – Reise in die Wüste (Potovanje v puščavo) je eden od devetnajstih filmov letošnjega glavnega tekmovalnega programa na Berlinalu. Žiriji predseduje ameriška igralka Kristen Stewart.

V svojih delih se Trotta, eno vodilnih imen nove nemške kinematografije, pa vodilna režiserka evropskega avtorskega filma, od začetka najraje ukvarja z ženskimi zgodbami, česar se je lotila že v svojem samostojnem režijskem prvencu Drugo prebujenje Christe Klages (Das zweite Erwachen der Christa Klages) iz leta 1978, ki pripoveduje zgodbo treh ropark, ki si želijo poplačati dolgove dnevnega centra.

Sorodna novica Rdeča preproga Berlinala razgrnjena: velika pozornost razmeram v Ukrajini in Iranu

Na svoji filmski poti je pogosto snemala filme o ženskah, ki so spreminjale zgodovino, Rosi Luxemburg, Hildegarde iz Bingna, Hannah Arendt.

Avstrijska pesnica Ingeborg Bachmann (1926–1973), ena ključnih literarnih osebnosti 20. stoletja, in njena zveza s švicarskim dramatikom Maxom Frischem je "pridobila že mitske razsežnosti". A je Trotto začudilo, da med raziskovanjem njunih življenj za potrebe scenarija ni našla niti ene skupne fotografije. Tako je povedala na novinarski konferenci letošnjega Berlinala.

Film se osredotoči na leto 1958, ko se literata spoznata v Parizu, spremlja njuno štiriletno zvezo in nato čas, ko se Bachmann z literatom Adolfom Oplom odpravi v egiptovsko puščavo. "Ta puščava iz naslova je čustvena puščava po razhodu in hkrati brezmejna pot do osvoboditve," je pojasnila leta 1942 v Berlinu rojena Margarethe von Trotta.

V filmu je že kar na plakativen način prikazana razlika med protagonistoma. "On je bil tipičen moški svojega časa, samozaverovan, konservativen, a hkrati poln občudovanja svobodnega duha pri Ingeborg Bachmann, ki se ni strinjala s tradicionalnimi vlogami."

Pri pisanju scenarija je Trotta pregledala, prebrala in poslušala vse, kar je imela na voljo o Bachmann in Frischu, žal pa ji založba Suhrkamp pred izidom njune korespondence, kar je bil konec lanskega leta velik literarni dogodek, ni dovolila vpogleda v pisma. Ta nudijo nove interpretacije odnosa med obema literatoma, a Trotta je v vsakem primeru sledila svoji rdeči niti – poti Ingeborg Bachmann.

Sorodna novica Največjega zla ne povzročijo fanatiki, ampak "navadni" ljudje

Režiserka in scenaristka je v vlogi Bachmann takoj videla igralko Vicky Krieps, ki je nazadnje upodobila avstrijsko cesarico Elizabeth Amalie Eugenie – Sisi v filmu Korzet. Krieps je za vlogo Elizabete v Cannesu med drugim dobila nagrado za najboljšo igralko v kategoriji Un certain regard, namenjeni manj konvencionalni kinematografiji. Trotta je prepričana, da človek ne more zaigrati nasmeha, ki prihaja iz duše. Takšen nasmeh je imela Bachmann in takšnega ima Krieps.

Skozi tišino, osamljenost, intelektualno razsežnost
Ta je povedala, da se liku ni poskušala približati skozi zunanjo podobnost, temveč med drugim skozi tišino, osamljenost, intelektualno razsežnost pesnice in občutek melanholije. Ko ustvarjaš, so nekaj želje, nekaj pa je tisto, kar lahko dejansko storiš, in to lahko poraja melanholijo, je povedala Krieps, ki tudi sama zelo ceni tišino. Bachmann si je vedno želela več, potiskala je meje tako v jeziku kot v razmerjih. Znana je njena misel, da se fašizem začne pri odnosu med moškim in žensko.

Krieps in Ronald Zehrfeld, ki igra Frischa, nista mogla prehvaliti dela z legendarno režiserko. Krieps je poudarila intelektualno plat sodelovanja, Zehrfeld pa je očaran nad tem, kako režiserka živo, čustveno in scela človeško doživlja in soustvarja film. Med snemanjem je imel večkrat občutek, da bo kar skočila v prizor.