Na gvatemalskem smetišču na tisoče ljudi dobesedno živi od stvari, ki so jih drugi zavrgli. Foto: Spletna stran filma
Na gvatemalskem smetišču na tisoče ljudi dobesedno živi od stvari, ki so jih drugi zavrgli. Foto: Spletna stran filma
Prizor iz filma Recycled Life
Že podnevi se smetišču ni varno približevati, ponoči pa tja ne hodi niti policija. Foto: Reuters

Ena prav gotovo - Leslie Iwerks, ki je posnela enega izmed letošnjih nominirancev za najboljši kratki dokumentarec, Recycled Life. Film je namreč nastal na največjem smetišču na svetu, v prestolnici Gvatemale. Režiserka je s kamero pokukala v življenje družin, ki se že 60 let na tem ogromnem kupu odpadkov preživljajo z recikliranjem odpadkov in iskanjem uporabnih ali užitnih stvari.

Neprijetna resnica
“Vse skupaj je bilo težko gledati, kaj šele posneti,” pravi režiserka, ki priznava, da je veliko stvari iz filma izpustila, da gledalcev ne bi šokirala. Smetišče je namreč vse prej kot nenevarno: potepuški otroci tam pogosto izginejo, ker se zastrupijo s strupenimi plini.

In čeprav je ogromen kup nesnage bolj ali manj zadnja stvar, ki bi imela kakšno povezavo s hollywoodskim bliščem, ima Iwerksova vseeno sporočilo za ameriške gledalce: “V upornosti in vzdržljivosti človeškega duha je neverjetna lepota.”

Oskarje imajo v krvi
Če bo Recycled Life 25. februarja tudi v resnici dobil oskarja, bo 36-letna režiserka že tretja generacija Iwersov, ki bo domov odnesla zlatega možica. Njen dedek Ub Iwerks ga je dobil zato, ker je bil tisti Disneyjev animator, ki je oživil Miki miško, njen oče Don Iwerks pa za življenjsko delo na področju filmske tehnologije.