Namreč, da bi se sredi festivala v množici več tisoč novinarjev, filmskih ekip, trgovcev in drugih profesionalcev pojavilo več okužb s covidom-19, zaradi česar bi morali omejevati udeležbo ali celo odpovedovati svetovne premiere z rdečimi preprogami, od katerih je ta festival tako zelo odvisen.

Na srečo se nič od tega ni zgodilo. Danes se lahko vodstvo prireditve tolče po prsih, da so bili njihovi ukrepi za zajezitev pojavljanja okužb zadetek v polno. V resnici je bil njihov pristop k protikoronskim ukrepom podaljšek varnostnih ukrepov, ki jih je festival uvedel že leta 2017, po terorističnih napadih v Nici. Vstopiti v festivalsko palačo v Cannesu je namreč tradicionalno zamudno početje, saj mora vsak obiskovalec iti skozi zelo natančen varnostni pregled, ki je podoben tistemu na letališčih in vključuje prehod skozi telesni skener ter ročni pregled prtljage. In to brez izjeme, tudi če pred vami v vrsti čaka na desetine ljudi. Izgovor, da se vam mudi na projekcijo, ki se začne čez pet minut, varnostnike pusti hladne kot špricar.

Organizatorji so se letos izkazali s šestim čutom, s katerim so že pozimi spretno predvideli, da bi bilo festival bolje organizirati v julijskem terminu kot pa v običajnem majskem. S tem so dobesedno do dneva natančno ujeli sproščanje epidemičnih ukrepov, tako da so jim oblasti dovolile polno zasedenost kinodvoran. A ta dovolilnica je prišla z drobnim tiskom, ki je imel še kako pomemben vpliv na gibanje ljudi na festivalu, to pa je strogo upoštevanje PCT-pogojev in nošenje mask v notranjih prostorih.

Rekli bi – logično, saj v letu 2021 prireditve pač ni mogoče organizirati drugače. A način, kako je canski festival uvedel te pogoje v tok vsakodnevnega premikanja več tisoč ljudi skozi festivalsko palačo, je mnogim dvigoval obrvi. Kot prvo, razdalje med čakajočimi v vrstah se niso upoštevale. Kot drugo, na nekaterih vhodih so certifikate o cepljenju, prebolevnosti ali testiranju dosledno in brez izjeme pregledovali, na drugih ste lahko v festivalski kompleks vstopili, ne da bi vas sploh kdo povprašal po njih. Tretje, v največjih dvoranah Lumière (2309 sedežev) in Debussy (1068), so vpeljali ločen režim, po katerem PCT-pogojev sploh niso preverjali, pa čeprav sta bili dvorani na kar nekaj projekcijah polno zasedeni.

In še tisto najbolj kontroverzno – tudi na manj obiskanih projekcijah so organizatorji gledalce raje stisnili v nabito polni parter, kot pa da bi odprli balkon ter jim omogočili, da vzdržujejo medsebojno razdaljo. Zakaj? Podoba polnega parterja, ko režiserji in filmske ekipe ob ovacijah stopijo na oder, je v Cannesu pomembnejša kot pa skrb za preprečevanje morebitnega širjenja koronavirusa med večtisočglavo množico. Povsem mogoč je bil torej scenarij, po katerem ste na predstavo z več kot 2300 gledalci vstopili z očitnimi znaki koronavirusa, a vam pri tem ni bilo treba vzdrževati medsebojne razdalje, pokazati certifikata o cepljenju, niti vam pri vhodu nihče ni zmeril vročine.

Digitalizacija, ki je zaobjela tudi sistem rezervacije vstopnic
V povezavi s tem je na festivalu letos vzniknila še druga novost, ki so jo bili primorani vpeljati organizatorji. Zaradi hitrejšega sistema preverjanja certifikatov in posledično boljšega pretoka množic se je prireditelj odločneje lotil digitalizacije, ki je zaobjela tudi sistem rezervacije vstopnic. Pustimo ob strani spoznanje, da se je portal prve dni zaradi navala redno sesuval, pa tudi to, da je sistem temeljil na nerazumljivem principu, po katerem imetniki različnih tipov akreditacij niso vedeli, kdaj bodo sploh lahko rezervirali vstopnico za izbrani film.

Na oboje so se obiskovalci po nekaj dneh navadili, tako da je vse skupaj potekalo relativno dobro. Bolj ključno je to, da je digitalizacija Cannesa na površje prinesla spoznanje o manj bleščeči plati te tehnologije. Mnoge domnevno pozitivne plati digitalizacije so se namreč izkazale zgolj za – teorijo.

Povsem konkretno in na primeru povedano: digitalno preverjanje vstopnic ni uspelo odpraviti notorično dolgih vrst pred začetkom projekcij. Nadalje, mnogi starejši novinarji so bili v novem sistemu izgubljeni in so si vstopnice ter certifikate raje tiskali na papir, kot pa da bi jih kazali na telefonu. In pa še tisto najhujše: če se vam je izpraznila baterija na telefonu ali ste ga tisti dan pozabili doma, od letos dalje sploh ne morete več vstopiti v festivalski kompleks, opravljati svojega dela, niti gledati filmov. Digitalizacija je predvsem prinesla še eno dodatno skrb, na katero je bilo treba računati v že tako stresnem in natrpanem urniku.

Sorodna novica Oliver Stone za MMC: "ZDA so največja grožnja svetovnemu miru"

A kljub tem čerem, ob katere je trčil festival, je bila letošnja izvedba velik uspeh. Lanska odpadla izdaja festivala je pomenila, da so lahko selektorji tokrat izbirali iz bistveno večjega števila filmov, kar se je še kako poznalo na kakovosti selekcije. Obenem je programski direktor Thierry Fremaux pravilno poudarjal, da je za mnoge udeležence prav tokratni Cannes pomenil prvo priložnost, da so si po epidemiji znova ogledali filme na velikem platnu. Mnogi filmi, ki so jih v Palais des festivals predstavili v zadnjih dveh tednih, bodo ključno zaznamovali jesensko festivalsko sezono in redno distribucijo v mestnih kinih, tudi pri nas. Titane Julie Ducournau, Red Rocket Seana Bakerja, The Worst Person in the World Joachima Trierja, Memoria Apichatponga Weerasethakula, The Velvet Underground Todda Haynesa, Benedetta Paula Verhoevena, Annette Leosa Caraxa, The French Dispatch Wesa Andersona je zgolj nekaj letošnjih naslovov, ki se bodo pojavljali na lestvicah najboljših filmov leta in zagotovo oplazili tudi podelitev oskarjev.

In prav to je tisto, kar je filmska industrija potrebovala v tem trenutku – dodaten zagon kolesja filmske industrije, ki daje upanje, da smo res vse bližje vzpostavitvi nekdanje normalnosti. Grbine na tej poti bodo kmalu pozabljene, festival v Cannesu je letos znova pokazal, za kako nepogrešljivo pomemben dejavnik v svetovni filmske industriji gre.