74-letni režiser je bil v začetku 90. let na vrhuncu kariere in je s filmi Vod smrti (1986), Wall Street (1987) in Rojen četrtega julija (1989) veljal za serijskega osvajalca oskarjev. Takrat si je za svoj naslednji projekt zadal najambicioznejšo nalogo v karieri: posneti film v podporo teoriji, da atentata na Johna F. Kennedyja ni izvedel Lee Harvey Oswald, temveč da je šlo za skrbno koordinirano in prikrito dejanje ameriških vladnih agencij.

Film JFK (1991) je temeljil na delu odvetnika Jima Garrisona, ki je 3 leta po atentatu kot prvi začel odločneje dvomiti v uradno razlago dogodka. V filmu ga je nepozabno upodobil Kevin Costner, celovečerec pa je nato ob 8 nominacijah osvojil oskarja za fotografijo in montažo. Že na koncu tega filma je Stone gledalcem v zaključnih napisih dal vedeti, da zgodba s tem še zdaleč ni končana. Ameriške oblasti bi morale namreč šele v tem desetletju javnosti razkriti mnoge zaupne dokumente o atentatu, a je prav uspeh filma pospešil te postopke, zaradi česar se je lahko Stone s svojo ekipo znova poglobil v primer.

Film JFK Revisited: Through the Looking Glass je bil sprva mišljen kot 3-delna miniserija v trajanju štirih ur, a jo je Stone združil v en film. Ker so testne projekcije pokazale, da gledalci težko sledijo izredno zgoščeni pripovedi, je režiser sestavil krajšo, 2-urno različico, ki so jo premierno prikazali na festivalu v Cannesu. Oliver Stone je za MMC spregovoril dan po svetovni premieri filma.

Gospod Stone, v ZDA ima vsak svojo anekdoto o tem, kje je bil in kaj je počel, ko se je zgodil atentat na Kennedyja. Kakšna je vaša?

Moja zgodba ni posebej zanimiva. Bil sem študent, živel sem v internatu. Po dogodku smo vsi gledali iste novice. Bili smo šokirani. Žalovali smo. Kennedyja smo videli kot mladega in postavnega predsednika. Nič posebnega vam ne morem povedati. Takrat še nisem vedel ničesar o tem primeru. In tako je tudi ostalo vse do leta 1988, ko sem prebral knjigo Jima Garrisona On the Trail of the Assassins.

JFK je bil izredno odmeven film in je celo prisilil oblasti, da so pospešile razkrivanje dokumentov, pa čeprav so vas zaradi filma tudi močno kritizirali. Kako ste vi doživeli njegovo odmevnost?

Presenetila me je. Zdelo se mi je, da film ne bo požel toliko zanimanja, ker je govoril o preteklosti. Film sem pod vplivom knjige Jima Garrisona želel posneti v slogu kriminalnih filmov o iskanju morilca. Vedno sem tudi oboževal Gavrasov film Z (1969) in že kot študent sem si želel posneti take vrste celovečerec. A dlje kot sem šel v svojem raziskovanju, bolj se je pred mano začela izrisovati neka širša slika. Vprašanje, zakaj so Kennedyja ubili, je mnogo pomembnejše od tega, kdo ga je ubil in na kakšen način. Filmu so nato po izidu dodatno politično dimenzijo dali napadi name, predvsem zaradi tega, ker sem v filmu sugeriral, da se je Kennedy želel umakniti iz Vietnama. Danes se dokazi vse bolj nagibajo v smer, da je bilo res tako. Ameriški zgodovinarji se držijo trditve, da je Lyndon Johnson predstavljal nadaljevanje Kennedyjeve politike. A to ni res. Takrat se teh stvari sploh še ni prevpraševalo.

Prav te kritike proti meni so filmu priskrbele največ pozornosti. S tem, ko so se spravili name, je k filmu privabilo še več oči.

Mnogi so film kritizirali tudi zaradi tega, ker naj bi bila teorija zarote, kakor jo je na sodišču predstavil Jim Garrson, osnovana na zelo šibkih dokazih.

Tega kritiki niso razumeli. Jim Garrison se je zavedal, da je šel na sodišče s primerom, ki je bil daleč od idealnega, a ga je vseeno prevzel, ker je želel, da se je v javnosti začelo govoriti o tem. Ne glede na to, kako so se ljudje iz njega norčevali, je njegov sodni primer podal veliko dokazov, ki smo jih lahko kasnejši raziskovalci vzeli kot podlago za nadaljnje raziskovanje. Na primer imena ljudi, ki so bili vpleteni v umor. Pa film Abrahama Zapruderja. Prav zaradi odmevnosti Garrisonovega primera se je še več vpletenih opogumilo, da so tudi sami spregovorili o atentatu.

Vaš film iz leta 1991 je bil prelomen tudi zaradi hitrega montažnega sloga, ki ste ga razvijali v tistem obdobju. Ko sem film gledal kot najstnik, me je presenetilo, da neki politični režiser uporablja enak slog, kot je tisti čas prevladoval na MTV-ju. S kakšnim ciljem ste vi uporabljali ta slog?

Mislim, da je name dejansko vplival MTV. Zagotovo je šlo za popolnoma nov slog, ki je takrat šele vzhajal, in jaz sem bil del tega vala. Z njim sem v filmu naredil stvari, ki jih do tedaj še nihče ni. Prelomil sem nekatera ustaljena pravila, obenem pa sem se v tem počutil zelo udobno.

Menim, da je bil moj največji prispevek filmu prav v montaži. S takšno montažo film pridobi živost. Film primer podaja na zelo fragmentiran način. Gledalci niso priča popolnoma linearni pripovedi. Kot veste, sem po JFK-ju ta pristop samo še stopnjeval in naslednji film Rojena morilca (1994) je bil znan tudi po tem, da je vseboval največje število montažnih rezov v zgodovini filma.

Kaj ste med ustvarjanjem tega novega dokumentarca spoznali takega, česar pri prvem filmu še niste vedeli?

To, da vsi novi dokazi samo potrjujejo tisto, kar smo ugotovili že prej. Da je bila Warrenova komisija skorumpirana. Da so bili prvotni dokazi zmanipulirani. Govorim o najdenih nabojih, puški in domnevnih tirnicah strelov. Kennedyjeva avtopsija je bila nagnusna, naravnost nagnusna zmešnjava. In takrat so jim dovolili, da so jo odnesli s tem. Izkazalo se je tudi, da so leta 1963 priče svojo zgodbo povedale na drugačen način kot pozneje. Znova smo izsledili tri ženske, ki so takrat podale pomembna pričanja. Warrenova komisija nekaterih pričanj sploh ni upoštevala. To je zelo pomembna stvar.

Več dokazov imamo tudi o odnosu CIE do Oswalda. Vemo, da so ga že pred atentatom opazovali, vse od leta 1958 pa do 1963. Kar je po atentatu povedal v kamere ‒ da je zgolj grešni kozel ‒ je popolnoma točno. Tudi njegovo vedenje po atentatu je z današnjega vidika neverjetno zgovorno. Vsakdo, ki nekoga umori iz političnih razlogov, si ponosno pripiše dejanje. Danes je s čim takšnim ne bi mogli več odnesti. Preveč smo inteligentni in preveč informacij imamo na voljo. Takrat je bila zgodba popolnoma drugačna.

Ali dopuščate možnost, da so agencije pred odprtjem arhiva dokumente cenzurirale ali jih deloma celo uničile?

Ne samo to ‒ danes vemo, da so to storili. Vemo, da so dokumente uničevali vse do leta 1995. Pentagon je uničil svoj celoten arhiv, povezan z atentatom. Popolnoma jasno je, da so bile v njem stvari, za katere niso niti približno želeli, da bi ušle v javnost.

Vas moti, da kljub vsem dokazom Kennedyjev atentat še vedno opisujemo kot teorijo zarote, skupaj z drugimi, mnogo bolj neverjetnimi in celo komičnimi razlagami dogodkov?

Pravzaprav si je CIA izraz "teorija zarote" v 50. letih izmislila prav za primere, kadar jih je kdo česa obtožil. S tem jih lahko označijo za teoretike zarote in se na ta način norčujejo iz njih. Mi smo med snemanjem filma v ta namen namesto izraza "teorija zarote" skovali izraz "dejstvo zarote" (conspiracy fact).

Ko ste na premieri predstavljali film, me je presenetila vaša izjava, da za novi film niste mogli dobiti financiranja v ZDA in da ste se bili zato primorani obrniti k angleškim producentom. Se je v času od leta 1991 položaj za politične filmarje res tako zelo poslabšal?

V nekaterih ozirih zagotovo. Če s svojimi filmi napadate ameriško zunanjo politiko, vojsko in CIO, boste v težavah. Morate se zavedati, da je CIA po prvem filmu JFK odprla svojo pisarno v Hollywoodu. Dejansko so to storili. O tem tudi govori čudovita knjiga dveh britanskih avtorjev z naslovom National Security Cinema (2017). CIA je bila vpletena v nastanek približno 1000 televizijskih serij, med njimi so tudi nekatere zelo znane, kot sta Domovina (Homeland) in Alias. Vpleteni so bili tudi v mnoge filme, na primer v Affleckovo Misijo Argo (2012) in Vsoto vseh strahov (The Sum of All Fears, 2002). CIA je kot svetovalka sodelovala pri več kot 500 filmih. Udarec so vrnili skozi popularne medije.

Mislite, da bi prvi film iz leta 1991 danes v teh pogojih sploh lahko nastal?

Mislim, da v tej obliki ne. Če že, bi imeli pri tem ogromno težav. Prav zato smo film Snowden (2016) morali posneti v Nemčiji. Šlo je za večinsko nemško-francosko produkcijo. V ZDA se nismo počutili dovolj prijetno, da bi ga posneli tam. Nekaj sredstev ameriškega izvora smo dobili na samem koncu, a šlo je za majhno podjetje, ki je dodalo zgolj manjšinski delež. S tem novim dokumentarcem smo imeli še večje težave. V ZDA preprosto nismo dobili nikakršnih sredstev. Produciralo ga je angleško podjetje Ingenious. V Evropi, Aziji in Veliki Britaniji ga bo distribuiralo prav tako angleško podjetje Altitude. Trenutno v celoti delamo samo z britanskimi partnerji. Zdi se mi, da so tam malo bolj izobraženi.

Bi lahko težave pri financiranju filma JFK Revisited pripisali prav temu, da ste pred njim posneli film o Edwardu Snowdnu?

Verjetno. A ne razumem, zakaj. Edward Snowden je domoljub. Naredil je nekaj dobrega za državo. V javnost je spravil izredno pomembne informacije o množičnem nadzorovanju. In mislim, da je s tem odlično opravil svoje delo. Assange je pri tem šel še dlje in mislim, da je njegovo delo naravnost neverjetno. Občutek imam, kot da ameriška javnost sploh noče vedeti za te stvari. Zdi se mi, da je nekaj narobe z njo. Spominja me na noja, ki potiska glavo v pesek.

Zakaj ste se odločili za film in ne za serijo, kot je bilo sprva zamišljeno?

Serija je trajala 4 ure, ampak v tej obliki ni zagrabila gledalcev tako kot 2-urni film. Tu smo imeli težave in predlagali so nam, naj naredimo krajšo verzijo. Daljša različica je bolj za tiste, ki se bodo želeli še bolj poglobiti v primer. V tej krajši smo nekatere prizore izrezali. Spletno okolje je v tem smislu precej konfuzno. Zdi se ti, da lahko zaideš v večjo dolžino, celo do 6 ali 8 ur, a na koncu se vse omeji na vprašanje, koliko tega je občinstvo pripravljeno tolerirati.

Ste se vi v vseh teh letih kdaj počutili ogroženi zaradi vašega raziskovanja?

Nikoli. Ne spomnim se, da bi mi kdo kdaj neposredno grozil. Nikoli nisem čutil, da je moje življenje ogroženo. Res so me veliko verbalno napadali. Mnogim ljudem nisem pri srcu. Ampak ne morem pa reči, da mi je kdo želel odvzeti življenje.

Kako ste opredeljeni do današnje ameriške politike?
Na prejšnjih volitvah nisem glasoval niti za demokrate niti za republikance, temveč za tretjo možnost, za Jill Stein. Mislim sicer, da je Joe Biden vojak z ogromno kilometrine ter da je prinesel mirnost na razgreto politično sceno. Nisem glasoval zanj, še bolj pa sem bil utrujen od Trumpa. A prava pošast tukaj je Hilary Clinton. Ko je bila še državna sekretarka, je napravila
ogromno škode. Ne samo v Libiji, začela je vso to stvar v Siriji. Če politik tako močno ljubi vojno, kot jo je pred njo že Margaret Thatcher, ni absolutno nikakršnega razloga, da bi jo podpirali. Clintonova je popolna hinavka. In ko je izgubila volitve, je začela še to sra**e z Russiagatom, ki je popolnoma njeno maslo.

Ali imate upanje, da bodo mlajše generacije bolj raziskovale in opozarjale na tovrstna politična prikrivanja, kot ga vi prikazujete na primeru Kennedyja?

Absolutno. Že na koncu prvega filma sem napisal posvetilo mladim in njihovemu iskanju resnice. S tem sem mislil resno. Ampak verjamem tudi v starejše ljudi. Nekatere te zgodbe motivirajo k dejanjem. Starejši so lahko še toliko bolj neposredni, ker so korupcijo občutili na svoji koži.

Kaj menite o covidu-19? Ga dojemate kot le še eno teorijo zarote?

Ne vem. Možno je, da ga je ustvarila človeška roka in da je ušel iz laboratorija. Biden je dal raziskati to možnost. Sam pa še nisem odločen. Vsekakor pa ne mislim, da za njim stoji nekakšen Dr. No, ki bi si za svoj cilj zadal uničenje sveta.

Kateremu svetovnemu problemu bi po vašem mnenju morali posvečati največ pozornosti?

Podnebnim spremembam. Ogljikovemu dioksidu. Mislim, da je to mnogo pomembnejše od vseh ideoloških konfliktov. Tudi tu so ZDA na čelu te predstave. Tako jaz kot večina ljudi na svetu menim, da so ZDA največja grožnja svetovnemu miru. Ne vem, ali to mnenje pride do vas v vaši državi ali pa je tudi tam to cenzurirano. A ljudje vedo, da so ZDA negativec. Ne Rusija niti ne Kitajska. Odstotkovno gledano ljudje na svetu ZDA vidijo kot agresorja številka ena.

Teme podnebnih sprememb naj bi se dotikal tudi vaš naslednji film Starpower. Lahko razkrijete, o čem bo film govoril?

Film bo govoril o okolju prijazni energiji. Teme se bomo lotili znanstveno, brez vsakršne politike. Samo trda dejstva, in to prek pogovorov z znanstveniki. Radi bi pokazali, kako je mogoče priti do točke, da bodo emisije ogljikovega dioksida zmanjšane dovolj, da bomo preprečili katastrofo. Ponudili bomo tudi nekaj rešitev. To vprašanje je ključno.