In v takem tonu pravzaprav poteka ves pogovor. Intervju s 64-letnim Andréjem Wilmsom je eden tistih, ki bi jih bilo namesto z diktafonom treba snemati s kamero. Možak, ki se ga kljub zrelim letom ne da opisati drugače, kot da je radoživ, je eden tistih, ki rad z gestikulacijo ponazori, kar razlaga (in ne samo zaradi občasnih jezikovnih preprek).

Ko se - spet, ni drugega pridevnika - navihano smeji izpod čopa belih las, postane jasno še, da pregovorni francoski šarm nima nobene povezave z leti. "Veste, nedavno sem prebral neki članek," pove v isti sapi, ko razlaga, zakaj so ženske "v

vsem" boljše od moških in da je slovanski naglas absolutno najbolj seksi od vseh. "Ko vam sedim naproti, izgubim - znanstveno dokazano! - ves svoj spomin, pamet, vse, ker me skrbi samo to, kakšen vtis bom naredil. In zato zmrznem. Zato bo ta intervju čisto neumen!"

Za vsem tem pokanjem vicev, anekdotami, preizkušenimi v nešteto intervjujih, in (malce narejenim?) prezirljivim odnosom do igralskega stanu se skriva resen, razgledan in osvežujoče prizemljen človek. V Ljubljano je prišel na premiero novega filma "portretista finskih marginalcev", Akija Kaurismäkija, Le Havre, ki ga trenutno še lahko ujamete v ljubljanskem Kinodvoru. V "proletarski pravljici" Le Havre se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo.

V svoji karieri ste nastopili že v več kot šestdesetih filmih, a ste v zadnjem času že večkrat komentirali, da ste filmov počasi siti in da razmišljate o upokojitvi. Je igralski poklic torej za vas pač samo služba kot katera koli druga in ne poslanstvo? Bi na stara leta morda radi počeli še kaj drugega?

To je kar veliko vprašanje. Najprej naj povem, da nisem začel kot igralec, ampak kot gledališki delavec. In ko so nekoč potrebovali še enega statista, je bilo ceneje uporabiti mene, kot najeti nekoga od zunaj. "Bi šel na oder?", so mi rekli, in sem šel. V kakih desetih, dvajsetih ponovitvah sem povedal tisto eno repliko - "Kralj prihaja!", še zdaj se je spomnim, bil je Kralj Lear, kako neumno - in po treh letih sem imel že tri vrstice, po petih pet ... Bilo je zelo dolgočasno. Začel sem počasi; resno sem se začel z igro ukvarjati šele pri osemindvajsetih, tridesetih. Bilo mi je všeč, ker sem ugotovil, da je to zelo lahek zaslužek: trikrat izustiš "Ljubim te, dragica" in dobiš 200 fran … evrov. Ni slabo. Malo trapasto. Ampak nikoli si nisem želel biti igralec, nisem koprnel po tem. Prvič, če bi bil rad igralec, moraš biti sam sebi zanimiv, jaz pa po desetih minutah izgubim zanimanje zase. Drugič, če hočeš uspeti v tem klinčevem poslu, moraš imeti ogromen ego in ljubiti svoje življenje ... Uuuurgh, dolgčas!

Kaj mislite, da bi torej počeli, če vas takrat ne bi "zaneslo" v igro?

Heh, mislim, da bi bil katastrofa ... mogoče bi bil zdaj že dober gledališki delavec.

Igralstvo je čudna reč; v igranje v filmu sploh ne verjamem. Z gledališčem je drugače, tam moraš res delati, za film pa lahko bolj ali manj pobereš nekoga s ceste. Če znaš narediti tole, ali pa tole (demonstrira nekaj grimas), si lahko že dober filmski igralec.

Torej vsi tisti igralci, ki v intervjujih razpredajo o svoji "umetnosti", nakladajo?

Ja, precej nakladanja je v tem poslu. Če snemaš filme, moraš biti skromen; v tem poslu je morda pet ali deset genijev na vsem svetu. Buster Keaton je fantastičen. (Zavzame "keatonovsko držo".) Manj je več, a? Pa Robert Mitchum. In to je to. (Smeh). Danes pa … No ja, prav, mogoče dva ali trije Američani. Ampak za moje pojme preveč igrajo, preveč so dramatični (začne kriliti po zraku), ulala!
Ženske so boljše. No, sicer so pa dandanes ženske boljše v vsem … katastrofa. Moški bi se res morali postaviti zase. (Začne mrmrati Marleyjevo Get Up, Stand Up.) Ampak ne moremo, ker smo popolnoma izgubljeni. Skratka, ženske so dosti boljše igralke. Inteligentnejše.

Reciva še kaj o tem filmu. Kako bi Le Havre opisali z eno besedo? Kot politični film, kot novodobno pravljico?

Aki ga je opisal zelo dobro. "Svet je trenutno tako depresiven, da ne morem posneti še enega temnega filma," je rekel. Zato je to optimistična zgodba, pravljica, v kateri Rdeča kapica požre volka. Ne zgodi se velikokrat, a je mogoče. Ko so bili moji otroci majhni, sem si izmišljeval pravljice za lahko noč … Vedno sem moral na koncu najti nekakšen izhod, razrešitev, da so lahko mirno spali. Predstavljam si, da po ogledu tega filma ljudje lahko zaspijo.

Ampak v samem bistvu filma so seveda resne teme, kot je na primer vprašanje rasizma in priseljevanja. Je po vašem mnenju dolžnost filmske umetnosti, da tematizira družbeno klimo in poziva k spremembam? Ali umetnost sploh lahko spremeni svet?

Ja, mora poskusiti. Nikoli ne uspe, ampak moraš vsaj poskusiti. Aki ni preveč militanten, niti politično korekten. Njegovi junaki so pijandure, pretepajo ženske, niso ravno angeli. Ampak ravno zato se lahko spremenijo; zanje je še upanje. Ima pa tudi smisel za humor, poetično distanco. On je pesniško ... pesniško (razmišlja) ... Pesnik je, ne pa režiser. Dobro, snema filme, ampak v resnici je pesnik z veliko ironične distance do svojega dela.
Ne vem. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da umetnost lahko spremeni svet. Ampak poglejte samo Nemčijo pred drugo svetovno vojno: imeli so najboljšo umetnost, Thomasa Manna … pa umetnost vseeno ni ustavila barbarov. Od Auschwitza dalje sem glede umetnosti rahlo skeptičen.

Ste, tako kot Kaurismäki, skeptični tudi do Amerike?

Aki ni hotel v Ameriko, ker ni pustil, da bi mu vzeli prstne odtise. "Nisem zločinec," je govoril, "in ničesar nisem kriv, zakaj bi kdo jemal moj prstni odtis?" Obenem pa nas Amerika vse fascinira, tako da ni tako lahko pretrgati vezi. Aki obožuje stare ameriške filme, kar pa se konča nekje pri The Wild Bunch Sama Peckinpaha; vsi novejši so po njegovem mnenju sranje.

Glede na to, da sta s Kaurismäkijem prijatelja - je samoumevno, da boste sprejeli vlogo, če vas pokliče in reče, da ima nov scenarij? Ali pa si vzamete čas, preberete scenarij in se potem odločite?

Njegovi telefonski klici so vedno enaki: "Jaz sem še živ. Si ti še živ?" "Sem." "No, rad bi posnel film. V dveh tednih ti pošljem scenarij, prav? Čau." Sploh ni vprašanje, ali bom privolil ali ne, ker je to več kot samo snemanje filma ... malce je podobno ljubezenski zvezi, ali pa bi vsaj moralo biti. Zato je tudi dobro, da se ne vidiva preveč pogosto. Hvala bogu, da vsako jutro ne zajtrkujeva skupaj (smeh).

V Le Havru imata z vašo soigralko, Kaurismäkijevo muzo Kati Outinen, zelo specifičen pristop. Svoje replike podajata zelo minimalistično, skoraj monotono in mehansko, kar je, predvidevam, namerna protiutež zgodbi, ki je sama po sebi zelo ganljiva. Vas je ta pristop kako omejeval? Po vaši "manj je več" teoriji sodeč, najbrž ne ..

Čisto lahko ni bilo, tak purist pa spet nisem. Ko smo snemali, je Aki vsak prizor posnel v dveh poskusih, nič več, češ da "ne moremo zapraviti toliko denarja za ta klinčev film". Smo pa zato pred snemanjem veliko vadili, ker je film zahteval zelo precizno igro. V prvih prizorih z dečkom sem bil velik drekač, pretiraval sem (se groteskno skremži) ... Aki me je takoj ustavil: "André, prestar si, da bi igral na te karte. Ne igraj!" To je namreč lahko. Ni lažje stvari: razčustvujem se lahko zdajle v dveh minutah in jočem v treh. Ampak občinstvo pa mora jokati!

Kaurismäki ima torej zelo natančno predstavo o tem, kaj od igralca hoče. Kako režira ljudi v primerjavi z drugimi režiserji?

Če sem popolnoma iskren, sem v življenju sodeloval s tremi ali štirimi režiserji, drugi niso vredni omembe. In on je najboljši med njimi. Njemu pustim, da nosi naslov Režiserja, velika večina filmarjev pa se z njim ne bi smela kititi.

Težko je razložiti, zakaj je režiser velik. Veliki režiserji ne govorijo veliko, saj lahko razumeš njihovo govorico telesa.

... No, to je deloma najbrž tudi zaradi dolgoletnega poznanstva in sodelovanja.

Saj če pogledate druge velike režiserje: vedno sodelujejo z istimi ljudmi. Na primer John Cassavetes. Ali pa John Ford - vedno je delal z Johnom Waynom. Vedno isti tipi. Mislim, da so velike mojstrovine vedno delo utečene ekipe.

Na samem začetku filma spoznamo vašega junaka, Marcela, moža, ki ga je sreča očitno pustila na cedilu in se zdaj - najbrž po spletu okoliščin - preživlja z loščenjem čevljev. Sta se z režiserjem pogovorila o njegovi "zgodbi", o vseh vzrokih in posledicah, ki so ga naplavili v Le Havru? Ste si kako biografijo zanj mogoče izmislili sami?

(Odločno.) Ne, ne, niti slučajno! Bil sem zelo dosleden, naučil sem se svojih replik. Poskušal sem biti kot nepopisan list: ne razmišljaj preveč, ne igraj preveč! Poskušal sem igrati tako, kot je vsak posamezni trenutek zahteval. Tako kot midva zdajle: spremljam vaše reakcije in se potem odzivam nanje. Če bi si kaj pripravil vnaprej, bi gotovo izpadlo klišejsko.

Verjetno pa je Marcelov poklic simboličen. V svetu, kjer nihče več ne potrebuje loščenja čevljev, se ukvarja prav s tem.

Saj vidite, da vsi nosijo adidaske. Absolutno je to simbol za svet, v katerem vse brezbrižno odvržemo.

Vam je bilo morda težko igrati nekoga, ki čuti, da ga je svet prežvečil in izpljunil ter ga je čas počasi povozil, da ni več koristen? Ste se s tem delno identificirali?

Predvsem sem v tem videl vzporednice z igralskim poklicem: prepričan sem, da bodo igralci počasi izginili. Kdo pa danes že ni igralec? Godard je nekoč rekel takole: v tridesetih letih 20. stoletja so ljudje zvezde gledali takole (občudujoče se zazre v nebo), danes pa takole (namrščeno strmi v tla). Zvezde so bile na nebu, zdaj pa so v kuhinji! Saj vendar ne moreš biti zvezda, če te vidijo kuhati. Konec je. Pa saj nisem sentimentalen glede vsega skupaj, pravzaprav se mi zdi fantastično.
Danes ljudi ne zanimajo filmi, zanima jih življenje zvezd. Če vzamemo tistega ... no, kaj je že, Matt Damon. Ne, Brad Pitt z ženo. Ljudi zanima samo njunih dvajset otrok, pa to, ali je ona mazohistka, ali pa sta morda mazohista oba? Še sam kdaj pogledam te tabloide, kaj bi lagal. Treba je biti iskren, ne moremo biti vedno neoporečni chevaliers, eh?

Vlogo dečka Idrisse, ki ga Marcel vzame pod svoje krilo, je igral Blondin Miguel, fant brez kakršnih koli igralskih izkušenj. Na nek način sta se tako znašla na nasprotnih straneh. Če bi mu dali en sam nasvet, kaj bi to bilo?

Ah, z otroki je vedno težko, kajne? Tako ali tako je zelo dober, nobenega igralskega nasveta ni, ki bi mu ga lahko dal. Potencialne nevarnosti nanj prežijo po filmu: prihaja iz zelo revnega predmestja Pariza. Za premiero filma je bil povabljen v Cannes, med smokinge in v razkošne hotele ... to zna biti problematično. Pogosto o tem govorim z njegovo materjo in ... ni ravno lahko. Po premieri filma kar naenkrat ni več hotel hoditi v šolo. Tak življenjski slog te lahko še ubije.

Kaurismäkijev prejšnji francoski film, La vie de bohème, je prav tako eden izmed tistih, v katerih ste nastopili vi. Vidite med obema kakšno kontinuiteto?

Seveda. Eden ni uspel v umetnosti, drugi ni uspel v loščenju čevljev. To je zame nočna mora! (Zadovoljen hehet.) Upam, da v prihodnjem filmu ne bom klošar, ki leži ob cesti. (Sede ponazori ležečega klošarja.)
Ko sva se z Akijem prvič spoznala, mi je rekel: "Tako velik nos imaš, da bi lahko, tako kot jaz, kadil pod tušem, in žalostne oči. V redu, najet si. Zdaj pa govoriva o čem drugem, ne o filmih." V tistem času sem bil v radikalni maoistični skupini in tako mi je nadel vzdevek "Marx". To je eden izmed razlogov, da se je ime zdaj pojavilo v filmu.

Ana Jurc