Slovenski kinoteki bogati, ohranja in restavrira kinotečno zbirko filmov - ali rečeno drugače: rešuje filmsko zgodovino pred propadom.

Eden od korakov k temu so projekcije filmov, zbrane pod imenom Nova svetloba, prek katerih z gibljivimi slikami na velikih platnih odpirajo vrata v arhivske depoje - na ogled ponujajo filmske naslove, ki danes po zaslugi tradicije filmske restavracije lahko znova zaživijo. Z njimi redno in podrobno spremljajo primere dobre prakse digitalnega restavriranja domače in svetovne filmske dediščine. Ob tem pa prostor na platnu ni namenjen digitalno izčiščenim podobam v visoki resoluciji, pač pa se temu zoperstavljajo in razmišljajo o prednostih in pasteh, ki spremljajo tehnologijo za digitalno restavracijo.

Sodelavka na arhivskem oddelku Slovenske kinoteke Nadja Šičarov je konservatorka in restavratorka, ki se ukvarja z dokumentiranjem in evidentiranjem filmskih del na fotokemičnem in digitalnem nosilcu. Študirala je restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO), kasneje pa je opravila še magisterij na Oddelku za ohranjanje in prikazovanje avdiovizualne dediščine (Preservation and Presentation of the Moving Image) na Univerzi v Amsterdamu.

Z njo smo se pogovarjali o izzivih restavriranja, samouničevalnosti filmskih trakov, moralnih imperativih poklica in o svetlobi, ki drvi skozi digitalne in analogne projektorje.

Kje je mesto filmskih trakov v digitalni dobi?
Leta 2012 se je pri nas zgodila velika digitalizacija kinodvoran. Takrat so digitalni projektorji nadomestili analogne. Slednje so v več kinematografih na žalost vrgli stran, tako da si mnogih del filmske zgodovine po slovenskih kinodvoranah ne moremo več ogledati. Nekateri distributerji, ki so imeli kolute, so jih takrat predali v hrambo Arhivskemu oddelku Slovenske kinoteke. Tam jih pregledujemo, redno vzdržujemo in predvajamo na našem programu.

Jih digitalizirate?
Sredstev za digitalizacijo je dosti premalo, zato javnost danes do ogromno del iz slovenske filmske dediščine ne more dostopati. Trendi distribucije se spreminjajo. Tukaj prihaja do paradoksa: za digitalizacijo ni sredstev, čeprav vedno več ljudi gleda filme prek ponudnikov za video na zahtevo ali prek drugih digitalnih medijev. Včasih so ljudje hodili v kino in tako videli filme. Obenem pa jih danes niti v kinodvoranah ne morejo gledati, ker niso dostopni na digitalnih nosilcih.

V kakšnih razmerah morajo bivati ti trakovi?
Nekje med 4 in 16 stopinjami Celzija ter 30 in 40 odstotki vlažnosti, ampak za različne filmske trakove obstajajo različni pogoji hrambe. A smo že od leta 2012 v veliki prostorski stiski, tako da smo ves čas iznajdljivi – poskušamo preprečiti propadanje filmskega traku.

Ste torej v službi veliko žalostni?
Skrb za filmsko dediščino vsekakor prinaša mnoge izzive. Acetatni filmski trak, ki je v bil v uporabi od 50. pa vse do 90. let, ima lastnost, da se iz njega izloča kislina: to je avtodestruktivni material. Za njih ni povratka, zato je izdelava novih kopij nujno potrebna. Dandanes govorimo o izdelavi digitalnih kopij, torej o postopku digitalizacije, saj fotokemični postopki postajajo vedno teže dostopni – čeprav je za dolgoročno ohranjanje filmski trak nedvomno stabilnejši nosilec. Za filme na drugih nosilcih stanje ni tako kritično, a kažejo se drugi znaki propadanja – bledenje emulzije. Napadajo jih tudi plesni, pa tudi mehansko postajajo krhki, lomijo se.

Kako bi lahko izboljšali položaj?
Nujno bi bilo, da se k reševanju slovenske filmske dediščine pristopi skupaj in ne da poskušajo posamezne institucije vsaka posebej rešiti nastalo škodo. Dobra rešitev bi bilo storiti nekaj podobnega, kakor so uredili na RTV, kjer so oblikovali mediateko, konservatorsko-restavratorski laboratorij, kjer sistematično digitalizirajo tako videonosilec kot filmski trak.

To poskušate osvetliti s kinotečnim programom Nova svetloba.
Ja, z njim poskušamo opozarjati na pomen restavracije filmov in spodbuditi zavedanje o tem, kakšno vlogo imamo konservatorji, arhivisti pri tem, da gledalci lahko pridejo v stik z deli iz filmske preteklosti.

Kako se odločate za filme, ki jih prikazujete v sklopu Nove svetlobe? Jih tudi sami restavrirate?
Filmov v Kinoteki restavriramo malo, saj sredstev za restavracijo tako rekoč nimamo, zato prikazujemo primere dobrih praks iz tujih in domačih sorodnih institucij. Nazadnje smo prikazali restavrirane kratke filme Karpa Godine, kar je bil projekt Kinoteke v sodelovanju s tujimi partnerji.

Gostili smo na primer Iz beležnice … (From the Notebook of …, 1971/1998), delo ameriškega filmarja Roberta Beaversa, ki so ga restavrirali v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju. Film je bil po zaključeni digitalizaciji in restavraciji ponovno zapisan na filmski trak in kot takšen tudi prikazan v Kinotečni dvorani, kar je najboljši primer dobre prakse.

V središču vaše pozornosti je svetloba – kaj se dogaja s svetlobo pri digitalni in analogni projekciji?
Pri analogni projekciji filmski trak potuje skozi projektor – in skozi njega potuje žarek svetlobe. Pri digitalni pa se piksli projicirajo na platno, gre za dva povsem različna medija.

Kako lahko gledalci prepoznamo razlike med njima?
Analogno spremljata prijetno tresenje filmske slike in mehkoba svetlobe. Znotraj velikega spora med analognim in digitalnim lahko pogosto slišimo, da je restavrirana slika videti preveč digitalna, torej preveč stabilno in hladno. Po drugi strani pa se marsikdo zmoti in misli, da gre za digitalno različico, ko gre za analogno. Če je restavratorski postopek pravilno izveden, so razlike lahko zelo majhne.

Kaj vse zajema poklic filmskega restavratorja?
Sodobni filmski restavrator mora biti multistrokovnjak. Potrebuje tri sklope znanja. Najprej je to znanje iz filmske tehnologije, ki ga je za nas mlade težko dobiti, ker se filmski laboratoriji zapirajo. Sama se denimo nimam priložnosti poučiti o tem, kako poteka proces fotokemične izdelave filma. Drugi del strokovnega znanje je računalniško znanje, saj moraš poznati lastnosti filma ob prehodu iz analognega v digitalnega. Tretji aspekt pa je, da mora restavrator ostati etični vodja procesa – vedeti mora, koliko posegati v filmsko delo. Orodja za restavracijo namreč omogočajo občutne posege.

Boljši zvok, intenzivnejše barve?
Ja, ti programi so podobni Photoshopu in programom za montiranje, če poskušam pojasniti zelo preprosto. Mamljivo je vedeti, da lahko malo ojačaš barve, omehčaš svetlobo. Če ne ravnaš v skladu z restavratorsko etiko, lahko ustvariš novo delo, nov avdiovizualni produkt. Nisi več restavrator, ampak avtor.

Pa je v Slovenski kinoteki mogoče restavrirati filme?
Ne, mi jih ne restavriramo, saj v našem arhivu za to nimamo primerne opreme. Za filme Karpa Godine smo denimo dobili negative iz Beograda, slovenske kopije so bile zbledele in tako ne več primerne za predvajanje. Skenirali so jih v Avstriji, zadnje faze so bile izvedene v ljubljanskem Telekinu, laboratorijska faza pa je bila izvedena v Bologni. Veliko sodelujemo z laboratorijem v stari Gorici, tam se ukvarjajo s filmi na malih formatih - z eksperimentalnimi in tudi domačimi filmi.

Vedno iščemo kameranegativ: tam je zrno najbolj čisto, potem pa se z vsako reprodukcijo del izgubi. Poleg tega lahko pri kopiranju pride do napak, poškodb in tudi cenzur. Kopije niso enake druga drugi. Izvorni negativ je edino dobro izhodišče.

Kakšne različice pa gledamo na DVD-jih ali na videih na zahtevo?
Kar kroži, so telekinirane verzije, ki so sliko zajele na bistveno manj kvaliteten način. To ni slika, ki jo je hotel pokazati avtor. Če potegnemo vzporednice med filmsko in likovno umetnostjo, je zgodba zelo jasna. Če bi ljudje prišli na razstavo Gustava Klimta v galerijo in bi pred njih postavili plakat z reprodukcijo Klimtove slike ali pa recimo Klimtovo sliko v različici razglednice, bi se počutili prevarane in bi vedeli, da se iz njih norčujejo. Ko pa gledajo filme v telekinirani različici, tega ne čutijo.

Kako pa izbirate filme za restavracijo?
Ves čas se soočamo s kanonskim, kuratorskim vprašanjem, katere filme restavrirati. V Slovenski kinoteki se poskušamo naprej posvečati zapostavljenim filmskim zvrstem, to so eksperimentalni filmi, domači filmi in druge vstran potisnjene filmske zvrsti.

Katerega pa bi sami izbrali, če bi jutri v Kinoteki vzpostavili laboratorij?
Kratke eksperimentalne filme Zmaga Jeraja. Razmišljala bi o nekanonskih naslovih, za klasike verjamem, da bodo tako ali tako slej ko prej dočakali restavracijo – kljub trenutno precej črnogledi situaciji. Film Na svoji zemlji je denimo ravno v procesu in restavrirana verzija bo še letos doživela svojo premiero.