Sorodna novica Deset nominacij za Manka, za oskarja nominiran tudi bosanski film

Pri prvem sem najprej pomislil na film Gora Brokeback izpred petnajstih let, pri katerem so se tajvanski režiser, mehiški snemalec in argentinski skladatelj ukvarjali s temelji ameriške mitologije, ki bolj, kot bi si morda želeli, oblikujejo tudi filmsko obzorje zahodnega sveta. Skratka, monopoli padajo v korist radovednih gledalcev. Koronska kriza spreminja svetovne navade, do veljave na videz prihajajo zapostavljeni avtorski pristopi, odsotnost veleuspešnic ponuja priložnost, da odkrivamo živahno brbotanje svetovne produkcije v vsej pestrosti.

Toda ali to že pomeni tudi spremembo oskarjevske in siceršnje paradigme? In kako bo v prihodnje? Sam razmišljam o dveh možnostih. Po prvi različici profil oskarjev postane bolj odprt, "akademija filmskih umetnosti in znanosti" začne resneje jemati svoj uradni naziv in v resnici upoštevati pomembna dela, ki nastajajo zunaj glavnega toka produkcije. Stvaritve, ki se ukvarjajo z manjšinami in zapostavljenimi temami in nekonvencionalnimi pristopi. Skratka profil, ki se bolj vključujoče odziva tudi na bogato paleto svetovne kinematografije in ustvarjalnih pristopov k filmski ustvarjalnosti v najširšem pomenu besede. Po tej različici dobimo obdobje nekakšne avdiovizualne renesanse v globaliziranem svetu.

Pri drugi možnosti razvoja se moramo spomniti, da se je tak ustvarjalni preporod ameriške kinematografije enkrat že zgodil. Da je na začetku 70. let porinila nogo med vrata okostenelih studiev mlada generacija filmskih ustvarjalcev s svežim, uporniškim poletom, ki je z necenzuriranim pristopom k družbeno pomembnim temam poskrbela za zlato dobo ameriškega filma, približno desetletje trajajočo ustvarjalno eksplozijo, imenovano "novi Hollywood". Toda spomniti moramo tudi na to, da je za hiter zaton tega vala poskrbela vrnitev serijskih blockbusterjev tipa Vojna zvezd v kinematografije, ki so zasedle večino prostora, blagajniški izkupiček pa je potem poskrbel za širšo in trajno preusmeritev politike.

Sam mislim, da je verjetnejši drugi scenarij, ki je bolj pesimističen, in da smo priča samo manjšemu zastoju v sicer dobro naoljenem mehanizmu, da sta ta nenadni vdor pestrejših vsebin, avtorskih poetik v pripovednem filmu in dvig pozornosti, ki so ga deležne manjše produkcije, le začasen odklon. Seveda poti nazaj ni več, tudi ustvarjalke bodo vedno bolj navzoče, a širše gledano, bo po vrnitvi blagajniških uspešnic v kinematografe in sploh spet vsa ta pestra kinematografija postala samo opomba pod črto. Kot čestitka vladajočega oskarjevskega razreda svoji lastni strpnosti in odprtosti. Lahko pa da se tudi motim in smo priča korenitejšim spremembam, kot se zdi na prvi pogled.