Razlog za Nolanovo prisotnost ob tem jubileju je bilo dejstvo, da je britanski režiser bdel nad novo restavracijo Odiseje v vesolju, ki so jo v Cannesu na slovesni projekciji predvajali iz 70-milimetrskega traku. Na pogovoru v majhni dvoranici Buñuel je 47-letnik razkril, da je bil prav ta film eden tistih, ki so ustvarjalca nepovratno zaznamovali že v zgodnji mladosti.

“Film 2001: Odiseja v vesolju sem prvič videl, ko sem imel 7 let. To je bilo obdobje neposredno po Lucasovem filmu Vojna zvezd in takrat so v vzdušju uspeha tega filma na novo restavrirali tudi Odisejo v vesolju. Oče me ga je peljal gledat v kino na Leicester Squaru, ki je imel največje platno v Londonu. Predvajali so ga s 70-milimetrskega traku. Doživel sem nepozabno filmsko izkušnjo, ki sem jo od takrat vedno nosil v sebi. Kot bi se odprl ekran, jaz pa sem se s filmom odpravil na neverjetno potovanje. Prav zato mi je vznemirljivo biti tukaj v Cannesu, da lahko novi generaciji gledalcev prenesem osuplost, kakršno sem takrat izkusil sam.”

Analogni film je najboljši približek tega, kar vidi človeško oko
In zakaj je studio Warner za prenovo Kubrickovega filma izbral prav Nolana? K temu je veliko pripomoglo časovno naključje. “Lani poleti, ko sem končal s snemanjem Dunkirka, smo se s studiom Warner odpravili v laboratorij, kjer smo sedem mojih filmov prenesli v 4K video format. Studio je prišel na dan z idejo, da bi ob 50. obletnici Odiseje v vesolju iz interpozitiva iz 90-ih let naredili povsem nove 70-milimetrske kopije filma, ki bi občinstvu pričarale občutek, kako so film predvajali ob prvem izidu leta 1968. Studio Warner je že za predvajanje Dunkirka zagotovil 70-milimetrske projektorje, ki smo jih lahko torej ob pravem trenutku uporabili še za Odisejo. Planeti so se v pravem trenutku poravnali, če lahko uporabim prispodobo iz filma.”

Kubrickovega filma pa niso - kot je danes večinoma v navadi - najprej restavrirali v digitalni format. “Glavni razlog, zakaj sem sprejel sodelovanje na restavriranju Odiseje v vesolju, je bil ta, da smo delali na izvirni, nerestavrirani kopiji. Restavracija filmov je danes sinonim za digitalizacijo. Ideja, ki stoji za tem, je, da s tem film očistijo raznih prask in drugih fizičnih poškodb. A pri tem izgubiš ogromno vizualnih informacij. Število barv je v analogni obliki neskončno, pri digitalni obliki pa je omejeno. Drugačen je tudi občutek, ki ga dobiš ob gledanju. Analogni film je najboljši približek tega, kar vidi človeško oko in gledalca tudi čustveno najbolj potopi v film. Mi smo vzeli izvirni negativ, ki je bil videti fantastično, ob tem pa tudi izvirni 6-kanalni zvočni zapis. Te prvotne analogne zapise smo reproducirali popolnoma brez digitalnega vmesnika. Digitalna tehnologija je morda res dragoceno orodje, ampak je tudi popolnoma drugačen medij. Filme, ki so jih posneli na filmski trak, bi morali še naprej ohranjati v tej obliki. Prav tako pa bi morali filmarji, ki želijo še naprej snemati na analogen medij, še naprej imeti vse možnosti za to. V filmskem svetu se je uveljavilo mišljenje, da če digitaliziramo vse filmske arhive, potem lahko odpravimo filmske trakove. To je zelo nevarno razmišljanje, ker za ohranjanje zgodovine in tudi prihodnosti filma potrebujemo prvotne fotokemične postopke.”

Najboljši način za učenje snemanja filmov je - posneti film
Ko je režiser začel prehajati na pogovor o svojih filmih, ga je najprej doletelo vprašanje, če ga ni morda prav ta projekcija iz otroštva spodbudila, da je začel tudi sam snemati filme. “Odiseja v vesolju mi je predvsem pokazala, da so filmi lahko, kar koli želijo. Kubrick je s tem filmom odklonil miselnost, da pri ustvarjanju filmov obstajajo pravila, po katerih se je pri pripovedovanju treba ravnati, če pa že obstajajo, potem je treba poiskati samosvoj način njihove uporabe. Naloga nas filmarjev je, da nenehno potiskamo te meje.”

Čeprav ga danes prepoznavamo kot enega največjih režiserjev tega stoletja, Nolan nikoli ni pridobil formalne izobrazbe s filmskega področja. “Prav Stanley Kubrick je nekoč rekel, da je najboljši način za učenje snemanja filmov, da preprosto posnameš film. Jaz nisem hodil na filmsko šolo, a ne zato, ker ne bi hotel, ampak ker me niso sprejeli. Moj oče se je zavedal moje želje, da bi postal režiser, ampak mi je svetoval, naj si najprej pridobim pravo izobrazbo in grem šele potem na filmsko šolo. Študiral sem angleščino, ker mi je bil to vedno najljubši predmet. Ko sem bil mlajši, sem se preveč obremenjeval s tem, ali bodo gledalci pravilno interpretirali avtorjeve namene. Med študijem pa sem odkril, na kakšne načine se lahko avtorji igrajo s simboli, ki v pripoved prinesejo nezavedne sloje in si jih lahko gledalci interpretirajo po svoje. Po študiju angleščine nisem bil sprejet na filmsko šolo, zato sem preprosto sam začel snemati svoje filme na 16-milimetrski trak, kar je bilo na dolgi rok celo bolje zame.”

Snemanje prvega filma The Following (1998) je Nolanu izredno koristilo, saj se je na njem naučil različnih vidikov filmskega ustvarjanja. “Film sem posnel s prijatelji in ko snemaš tako, moraš znati vse. Snemali smo ga ob koncih tedna, ker so med tednom vsi hodili v službo. Včasih tudi ob sobotah kdo ni prišel, zato sem moral znati prevzeti njegovo delo. Mogoče kakšen dan ni bilo zvočnega tehnika in sem moral jaz opraviti tudi to. Denarja smo imeli samo za en ali dva posnetka na prizor. Zelo cenim to, kar sem se takrat naučil iz prakse. Danes znam vse ravno dovolj, da se lahko vtikam v delo vseh tehnikov, ki delajo na mojih filmih. Zato mladim režiserjem vedno svetujem, naj poskusijo na svojih filmih delati vse. No, razen morda igrati. (smeh) Če vse to znaš, potem nisi vedno tako odvisen od svoje ekipe.”

Pretirano je reči, da se Memento odvija nazaj
Nolan je že pri filmu The Following razvil svoj ključni pristop do gledalca - koncept iluzije. “Všeč mi je ideja, da je film kot labirint. Namesto da te režiser postavi v ptičjo perspektivo, skupaj s filmskim likom raziskuješ njegove slepe ulice. To je pristop, ki sem ga kasneje prenesel v vse svoje filme.”

Že njegov naslednji film ga je bliskovito izstrelil med najprodornejše filmarje zahodnega sveta. Film Memento (2000) je filmofile navdušil s svojim inovativnim pripovedovanjem zgodbe v obratnem vrstnem redu. “Preveč poenostavljeno je reči, da se Memento odvija nazaj. V njem res prevladujejo sekvence, ki se odvijajo nazaj, ampak ob tem smo potrebovali tudi vmesne črno-bele prizore, da smo dali gledalcu jasno vedeti, kje v filmu je. Nevarnost tega pristopa je bila, da s tem gledalce nenehno opozarjaš, da gledajo zgolj film, s čimer prekinjaš njihovo potopitev v pripoved. V filmih po Mementu sem vse bolj povečeval dolžino prizorov v sekvencah, ki so potem nekronološko pomešane po filmu. Na primer v uvodnem prizoru Viteza teme (The Dark Knight, 2010) z ropom banke, ki ni nujno v enakem zaporedju kot dogajanje za njim. Gledalci potrebujejo svoj čas, da se vselijo v film in se lahko hitro porazgubijo v njem, če jih takšno mešanje dogajanja preveč zmede. V svojih zadnjih filmih poskušam gledalcem dajati namige o enotnosti dogajanja na druge načine. V Izvoru (Inception, 2010) so različni sanjski nivoji denimo ločeni z vremenom.”

Nolanove filme so kritiki pogosto označili za neo-noirovske, kar je režiser tokrat potrdil tudi sam. “Že na začetku sem začel delati s pristopom filma noir, kjer se liki večinoma definirajo po dejanjih. Ti liki lahko marsikaj povedo, ampak jim ne smeš nikoli zaupati, temveč moraš počakati, da boš videl, kaj bodo storili. Mislim, da je to izredno močan način karakterizacije. Tega pristopa sem se držal v vseh svojih filmih, pa naj je šlo za žanre znanstvene fantastike ali pa vojnega filma. Motivi usodne ženske in maščevanja so nekoliko pretirane upodobitve dogodkov iz našega vsakdanjega življenja.”

Z Vitezom teme najbližje režiji filma o Jamesu Bondu
Obdobje, ki je Nolana dokončno ustoličilo med največje režiserje našega časa, pa je sledilo med letoma 2005 in 2012, ko je ustvaril trilogijo filmov o Batmanu, s katerim je žanr superherojskega filma popeljal stran od fantazijskih pristopov v bolj realistične, celo politične vode. Režiser je razložil, zakaj se je sploh lotil tega nesmrtnega stripovskega junaka. “Mislim, da je najpomembnejši vidik Batmana vprašanje njegovega izvora. To je tisto, kar ga vodi. Zdelo se mi je, da vem, kako povedati njegovo zgodbo. Batman: Na začetku (Batman Begins, 2005) je še vedno superherojski film, ampak je tudi zelo noirovski. Je triler, ki ga vodita motiva krivde in strahu. Bruce Wayne nima nobenih drugih super moči razen tega, da je izredno bogat in da si lahko zato privošči, da gradi stvari. Je zelo človeški in zaradi tega se ni težko poistovetiti z njim.”

Naknadna filma Vitez teme (The Dark Knight, 2008) in Vzpon Viteza teme (The Dark Knight Rises, 2012) sta morda res ustvarila trilogijo, a režiser te tri filme vidi kot zelo različne. “Vsak izmed teh treh filmov sodi v drug žanr, vsakega pa definirajo negativci v njih. Prvi film je biografska zgodba o izvoru lika, v katerem se pripoved vrti okrog Ra's al Ghula (Liam Neeson), njegovega mentorja. Vitez teme je kriminalna drama v slogu filmov Michaela Manna, v katerem je Joker (Heath Ledger) terorist, ki predstavlja kaos. Pri Vzponu Viteza teme pa je bilo spet pomembno, da smo spremenili žanr, in sicer gre za film v slogu zgodovinskega epa, v jedru katerega je vojni film. Pri vsakem filmu v trilogiji smo izbrali žanr, ki je predstavljal naslednjo stopnico v velikosti produkcije. Na koncu smo v Vzponu Viteza teme delali že z več tisoč statisti. Spreminjanje žanrov je bil način, s katerim smo vsak naslednji film ponesli na višjo raven. Ko smo začeli delati film Batman: Na začetku, sploh še nismo vedeli, da bo prišlo do nadaljevanja.”

Nolan je v intervjujih večkrat izrazil željo, da bi prevzel franšizo filmov o Jamesu Bondu. Ali je bil prav Vitez teme najbližje, kar je prišel do zamisli, da bi režiral kakšen film o legendarnem vohunu? “Pri snemanju Viteza teme smo res neusmiljeno črpali iz filmov o Jamesu Bondu. Denimo to, kako najprej iz Brucea Wayna narediti zanimiv lik, preden sploh preidemo do Batmana. Morgan Freeman igra lik, ki je v svojem odnosu do glavnega junaka zelo podoben Q-ju iz Jamesa Bonda.”

Dunkirk vrhunec sodelovanja s podjetjem IMAX
Med trilogijo filmov o Batmanu je začel Nolan eksperimentirati tudi z različnimi tehnologijami snemanja in predvajanja filmov. Še pred 70-milimetrskim trakom je bil njegova vmesna postaja format IMAX, ki ga je prav on prinesel v Hollywood. “IMAX sem najprej spoznaval v muzejih, kjer sem gledal 40 minutne dokumentarce, posnete v tej tehnologiji. Zdelo se mi je, da je to prihodnost filma. Vedel sem, da če bi z IMAX-om posneli hollywoodski film, bi s tem dobili neverjetno orodje za pripovedovanje, saj premore ogromen zaslon in neverjetno čistost podobe. Ker sem si tega že dolgo želel, sem se po dokončanju filma Batman: Na začetku dobil s strokovnjaki z IMAX-a. Govorili smo o tem, da bi pri Vitezu teme uporabili IMAX kamere v hollywoodskem filmu, česar se prej še nihče ni lotil. S to tehnologijo smo posneli samo nekaj prizorov, denimo uvodni rop banke. Zelo smo uživali v snemanju s temi kamerami. Zdelo se nam je, da so bili rezultati fantastični. V bistvu gre za format, ki je podoben 70-milimetrskemu filmu. Gre za 65-milimetrski format, le da je podoba po višini trikrat večja. Snemanje v tem formatu zavzame ogromno prostora na digitalnem mediju, tako da smo morali izmenjaje delati s tremi kamerami. V ta namen smo razvili tudi nova orodja, denimo hitrejše objektive. Z istimi ljudmi iz podjetja IMAX sodelujem še danes. Dunkirk je predstavljal vrhunec tega sodelovanja, saj smo lahko cel film posneli s 70-milimetrskimi IMAX kamerami. 138 kopij Dunkirka, izdelanih in predvajanih na ta način, predstavlja izpolnitev želje, ki sem jo imel že od svojega 16. leta. Seveda smo za distribucijo po svetu izdelali tudi digitalne kopije filma, ampak še vedno mislim, da analogni medij gledalca najbolje poveže s podobo.”

Christopher Nolan še v nečem drugem predstavlja izjemo v današnjem komercialnem filmu - za razliko od večine svojih režiserskih kolegov želi čim bolj omejiti digitalne posebne učinke in še vedno daje prednost ustvarjanju učinkov preko dekorjev, scenografije in igre, kakor so snemali filme nekoč. “Ker snemamo na filmski trak, se na snemanju vedno vprašamo tudi, kako bi se v preddigitalnem svetu lotili snemanja posameznega prizora. Ko smo denimo snemali Dunkirk, smo zgradili posebne ograje, na katerih so bili narisani vojaki in ko sta dva enako oblečena statista nosila to ograjo. Od daleč je videti, kot bi gledali skupino vojakov pri hoji v vrsti. Bilo je zelo prepričljivo. Tudi nekatera vozila v ozadju smo imeli narisana in jih nismo ustvarili digitalno. Veliko teh starih tehnik je bolj učinkovitih in tudi cenejših. Snemali smo na pravi ladji, s pravimi letali. Vse, kar gledalec vidi, je bilo res na prizorišču. Tudi igralce to potopi v povsem drugačen nivo vživljanja v dogajanje in s tem lahko svoj talent uporabijo do polne mere. Zgodbe in človekovo vedenje lahko na ta način raziskujejo na bistveno globlji način.”

Britanec se v tem duhu nikoli ni sprijaznil z nekaterimi uveljavljenimi metodami v studijskem načinu dela. “Ko sem začel snemati studijske filme, je bila uveljavljena praksa, da delaš z veliko 2. ekipo, ki ti posname prizore, pri katerih režiserjeva prisotnost ni nujna. Nikoli se nisem sprijaznil s to idejo. Vedno se mi je zdelo, da moram vse posneti sam. V filmu ni nepomembnih prizorov. Tudi če snemaš detajle rok, je to performans, ki nekaj daje filmu. Ne razumem režiserjev, ki na začetku snemanja producentu rečejo, katerih prizorov ne bodo posneli sami. Če sem režiser filma, potem pričakujem, da bom sam posnel prav vse prizore.”

Medzvezdje sprva napisano za Stevena Spielberga
Vsej slavi navkljub pa režiser še vedno ostaja trdno na tleh in pri vsakem filmu sodeluje s svojimi najbližjimi. Ob njegovi soprogi Emmi Thomas, ki deluje kot producentka njegovih filmov in solastnica podjetja Syncopy, je njegov najpomembnejši sodelavec njegov brat Jonathan. “Čeprav sem kar nekaj filmov napisal z Jonathanom, pa je bil način dela pri vsakem izmed teh filmov drugačen. Pri Mementu sem jaz delal na scenariju, on pa je vzporedno pisal isto kratko zgodbo. Skrivnostno sled (The Prestige, 2006) sva pisala skupaj, le da se je on že leta pred tem mučil s prvim osnutkom scenarija, medtem ko sem jaz snemal druge filme. Pri Vitezu teme pa sva ves čas pisala skupaj in metala ideje drug v drugega. Včasih sva pisala tudi v avtomobilih, na ladjah in letalih. Na drugi strani je Medzvezdje (Interstellar, 2014) on napisal že pred mnogo leti, in sicer za Stevena Spielberga. Na neki točki sem vzel ta scenarij in ga prepisal s svojimi idejami, medtem ko je on delal svoje projekte za televizijo. Vsak izmed najinih filmov je nastal na drugačen način in videli bomo, ali ga bom še prepričal, da bo kdaj delal z mano. (smeh)”

Na pogovoru, ki je trajal skorajda dve uri, je bil v občinstvu prisoten tudi kanadski režiser Denis Villeneuve (Prihod, Blade Runner 2049), ki letos v Cannesu opravlja delo žiranta v osrednjem tekmovalnem programu festivala.

Iz Cannesa,