Drama The House That Jack Built je zgodba o serijskem morilcu (igra ga Matt Dillon), ki pobija predvsem ženske in otroke. Največ zgražanja je v Cannesu sprožil prizor, v katerem protagonist odreže nogo rački. V dogajanje so vpleteni celo arhivski posnetki iz koncentracijskih taborišč. V intervjuju za spletni portal Cineuropa je von Trier pripomnil, da je bil zadovoljen nad odzivom publike, češ da ga je ogorčenje "zelo sprostilo".

"Zelo pomembno je, da te nimajo vsi radi, ker to pomeni, da ti je spodletelo. Celo nisem prepričan, da se jim je film dovolj upiral. Če bo postal preveč priljubljen, bom imel težavo. Ampak mislim, da je bil odziv ravno pravšnji."

Ogorčeni kritiki
Poročevalec revije Variety je naštel, da je s premierne projekcije v Cannesu še pred koncem filma "zaradi odvratne vsebine" odkorakalo več kot sto ljudi. "Ostudno. Pretenciozno. Za bruhat. Mučno. Pomilovanja vredno," je bila ena od ocen na Twitterju, kritik Roger Friedman pa je komentiral, da gre za "odvraten film", ki "ga ne bi smeli nikoli posneti".

"Izmaliči Riley Keough, izmaliči otroke ... In mi naj sedimo tam v pražnji obleki in to gledamo?" je eden od ogorčenih gledalcev komentiral za portal Vulture, novinar Al Jazeere pa je odšel iz dvorane, češ da "prizori pobijanja otrok niso niti umetnost niti zabava".

Recenzentka spletne strani The Playlist je med drugim zapisala: "Sedeti v isti dvorani z ljudmi, ki so režiserja 'dosmrtno' (ampak v resnici za sedem let) izgnali zaradi simpatiziranja s Hitlerjem, nato pa gledati dolg prizor, v katerem Jack hvali brilijantnosti nacističnega arhitekta Alberta Speera, je eden najbolj epskih primerov metazafrkavanja, kar sem jih kdaj videla." In pa še: "V preteklosti se je von Trierja dalo zagovarjati na podlagi njegove nesporne nadarjenosti za film, in ker je velik del njegovega nihilizma očitno izviral iz globoke osebne bolečine in depresije. Ta film pa gre veliko dlje v svoji izrecni grozi: zdi se, kot da režiser stoji sredi ceste, razkoračen nad razmrcvarjenim truplom, vihti krvav nož in moleduje policijo, naj ga aretira. Najmanj konstruktivna reakcija – in to rečem kot ljubiteljica mnogih njegovih filmov – bi bila, da si gladimo brade in razmišljamo, kako bi vsemu temu rekli Umetnost."

"Če bom kdaj koga ubil, bo to novinar"
Na vprašanje o tem, kako se je na film pripravljal, je Danec povedal, da je prebral več kriminalk pisateljice Patricie Highsmith, pisanje pa mu je bilo nato "v velik užitek". Na serijske morilce se sicer ni pretirano spoznal, pravi, ampak "vem pa veliko o psihopatih. Sam nisem sicer še nikogar ubil. Če ga kdaj bom, bo pa to verjetno kak novinar".

Konec embarga
Premiera filma The House That Jack Built je, kot smo že pisali, pomenila von Trierjevo vrnitev na festival, ki ga je leta 2011 (zaradi spornih izjav o simpatiziranju s Hitlerjem) označil za "persono non grato" in mu odrekel gostoljubje.

Von Trier se je zdaj izrecno zahvalil canskemu direktorju Thierryju Frémauxu, ki "se je zelo trudil zame ... Iz nekega razloga je bilo zelo težko umakniti to oznako nezaželene osebe". To, da so njegov novi film predvajali zunaj tekmovalnega programa, je po režiserjevem mnenju "še zadnji delček moje kazni".

V sedmih letih, kolikor časa je bil odsoten s festivala (Nimfomanko je denimo leta 2014 predstavil na Berlinalu), je von Trier po lastnih besedah postal "ponižnejši", med drugim zato, ker se je lotil odvajanja od alkohola. Zaradi neizmernega stresa, ki spremlja njegovo vrnitev v Cannes, se je začasno sicer odrekel treznosti. "V Cannesu je nemogoče abstinirati, zato sem trenutno na krajšem oddihu od programa. Antabusa (zdravila, ki ga predpisujejo pri odvajanju od kroničnega alkoholizma, op. n.) trenutno ne jemljem, saj mi pri res hudem napadu tesnobe pomaga samo alkohol."