Že lani je ob svoji jubilejni 70. obletnici festival bistveno preveč pozornosti namenil privabljanju zvezdniških imen kot pa kakovosti programa. Letos je na dan še s toliko večjo očitnostjo stopilo spoznanje, da se trenutno nahajamo v vmesnem obdobju med dvema oskarjevskima sezonama, kar sicer praviloma ni imelo vpliva na ta prestižni 12-dnevni dogodek ob Azurni obali. Foto: Reuters
Že lani je ob svoji jubilejni 70. obletnici festival bistveno preveč pozornosti namenil privabljanju zvezdniških imen kot pa kakovosti programa. Letos je na dan še s toliko večjo očitnostjo stopilo spoznanje, da se trenutno nahajamo v vmesnem obdobju med dvema oskarjevskima sezonama, kar sicer praviloma ni imelo vpliva na ta prestižni 12-dnevni dogodek ob Azurni obali. Foto: Reuters
Girls of the Sun
Če bo večinoma ženska žirija želela tudi prek kakšnega izmed filmov in prek kakšne izmed nagrad poslati sporočilo o ženski emancipaciji, potem ima s filmom Girls of the Sun - ne glede na njegovo povprečnost - idealno orodje za to. Foto: IMDb
Yomeddine
Film Yomeddine v Cannesu spremlja veliko pozitivnega momentuma, saj so ga tik pred festivalom prodali v distribucijo v mnoge države po svetu, kar je venomer znak poznejšega uspeha filma. A podobno kot pri Girls of the Sun tudi Yomeddine zgolj še en film z opaznim namenom zbujanje krivde v očeh zahodnih gledalcev, medtem ko je njegova pripovedna in estetska vrednost sila vprašljiva. Foto: IMDb

To je za Cannes dokaj porazna novica, saj je za tako velik festival samoumevno, da katerega izmed vrhuncev predstavi že v prvih dneh. Tudi če bo drugi teden prinesel občutno izboljšanje, je to zagotovo znak, da so organizatorji resnično imeli velike težave pri sestavi programa.

To je posledica nekaterih dogodkov, ki so že dlje časa dajali slutiti, da na festivalu ob Azurni obali ni vse v najlepšem redu. Že lani je ob svoji jubilejni 70. obletnici festival bistveno preveč pozornosti namenil privabljanju zvezdniških imen kot pa kakovosti programa. Že takrat je dva odmevna filma festivala, Okja Joon-ho Bonga in The Meyerowitz Stories Noaha Baumbacha, prispevalo podjetje Netflix, ki je letos prekinilo sodelovanje s festivalom, tako da so program prikrajšali za domnevno izvrstni novi film Alfonsa Cuarona Roma. Tudi zaradi tega so se organizatorji morali ponovno intenzivno zanašati na stare znance festivala, a nekateri (denimo Mike Leigh, Laszlo Nemes in Claire Denis) še niso dokončali svojih filmov, medtem ko so drugi (Hirokazu Kore-eda, Jia Zhangke, Asghar Farhadi) na festivalu s svojimi novimi filmi sicer navzoči, a so njihovi celovečerci daleč od vrhunske forme. Ker se torej niti ta računica ni povsem izšla, je na dan še s toliko večjo očitnostjo prišlo spoznanje, da smo trenutno v vmesnem obdobju med dvema oskarjevskima sezonama, kar sicer praviloma ni imelo vpliva na ta prestižni 12-dnevni dogodek ob Azurni obali.

Na tekmovalno žirijo s predsednico Cate Blanchett na čelu zato vsaj za zdaj preži velika nevarnost. V tekmovalnem programu sta se namreč ponovno pojavila vsaj dva celovečerca, ki se z obravnavanjem perečih tem sodobnega sveta kažeta kot očitni vabi za podajanje aktivistično usmerjenih komentarjev preko podeljevanja nagrad na sklepni podelitvi. Prvi izmed teh filmov je Girls of the Sun (Filles de soleil), tretji celovečerec francoske režiserke Eve Husson. Film spremlja francosko vojno novinarko Mathilde (Emannuelle Bercot) med njenim poročanjem iz Kurdistana, kjer se pridruži skupini žensk, ki so po napadu verskih skrajnežev izgubile svojce ter so se odločile same vzeti puško v roke in se bojevati proti sovražniku. Zgodba je posneta po resničnih dogodkih in prikaže pogosto tragično usodo običajnih žensk, ki so po sili razmer postale militantne marksistične feministke. Aktualnosti te zgodbe v luči gibanja #JazTudi se je več kot očitno zavedala tudi režiserka Hussonova, ki je pripoved posnela v zelo konvencionalnem in didaktičnem tonu, praktično brez resnejših umetniških ambicij, filmu pa obenem manjka tudi igralskih presežkov, ki so nujni potrebni za najvišje nagrade na festivalu, kakršen je Cannes. Če bo večinoma ženska žirija želela tudi prek kakšnega izmed filmov in prek kakšne izmed nagrad poslati sporočilo o ženski emancipaciji, potem ima s tem filmom - ne glede na njegovo povprečnost - idealno orodje za to.

Drugi film te vrste pa je Yomeddine, celovečerni prvenec egiptovskega režiserja A. B. Shawkyja (Šavkija). Film nas preseli na egiptovsko podeželje, kjer kljub temu da smo v 21. stoletju, še vedno obratuje zatočišče za gobavce. Osrednja nit se vrti okoli Beshaya (Rady Gamal), ki so ga starši zaradi gobavosti že kot otroka pripeljali v ustanovo, zdaj pa se pri 40 letih odloči, da bo ponovno poiskal svoje prednike. Gre za toplo pripoved o človekovem dostojanstvu, posredno pa tudi za ostro kritiko svetovnih razmerij, ki dovoljujejo obstoj takšnih najnižjih slojev prebivalstva. Film v Cannesu spremlja veliko pozitivnega momentuma, saj so ga tik pred festivalom prodali v distribucijo v mnoge države po svetu, kar je venomer znak poznejšega uspeha filma. A podobno kot pri Girls of the Sun tudi Yomeddine zgolj še en film z opaznim namenom zbujanje krivde v očeh zahodnih gledalcev, medtem ko sta njegova pripovedna in estetska vrednost sila vprašljivi. Tudi ta film bi utegnil visoko poseči predvsem zaradi svoje družbene tematike in že v soboto bo jasno, ali se bo tekmovalni žiriji uspelo upreti tovrstnim skušnjavam.