Pogovor na hodnikih TVS.

Novinarska legenda in zvesti gledalec filmskega programa TVS: "Pozdravljeni, kaj ste nam dobrega pripravili v prihodnosti?"

Filmski urednik: "Cikel avstrijskega filma."

Novinarska legenda: "Ojej, kako pa to izgleda? Ali niso to sami zateženi filmi?"

Ne, niso samo zateženi filmi. O raznih pomenih besede "zatežen" v kontekstu filmske umetnosti bi lahko sicer razpravljali in razpravljali in … razpravljali. To ni namen pričujočega članka. Vidimo torej, kaj bi lahko bil prvi predsodek, ki leti na avstrijsko kinematografijo. Če ob tem navedemo še vzporednice s slovensko kinematografijo, bi lahko pri delu potencialnega občinstva globoko zabredli. Tudi to seveda ni namen pričujočega članka …

Brez skrbi, avstrijski film je žanrsko raznolik, ni pretirano zatežen ter je finančno in vsebinsko bolj podprt kot slovenski. Obravnava cel diapazon zgodb in je s tega vidika bistveno bolj razburljiv kot domači film. Zaradi vpetosti v nemško govorno področje komunicira z velikanskim trgom, kar je dobro s stališča lažjega pakiranja filmskih projektov in slabše s stališča avtohtone kulturne identitete. Avstrijske avtorice in avtorji se s slednjim dejavnikom ne obremenjujejo preveč in veselo snemajo po Nemčiji in ostalih evropskih produkcijskih velikankah. Tako imenovano "začasno delo v tujini" je nasploh stalno prisotno v avstrijskem filmu; iz naše severne sosede so konec koncev izšli taki velikani sedme umetnosti, kot so Fritz Lang, Billy Wilder in Michael Haneke.

Vstopite v kalejdoskop privlačnih zgodb, atraktivnih likov, pretresljivih in osupljivih človeških usod. Za lažji začetek priporočam ogled izčrpnega pogovora, ki je nastal za oddajo Televizorka.

Zaledje
Cikel filmov je odprla vizualno izjemno impresivna kriminalna drama Zaledje izkušenega in mednarodno uveljavljenega režiserja, oskarjevca Stefana Ruzowitzkega. Film je bil skoraj v celoti posnet s tehniko zelenega platna.

Izjemna ekspresivna freska Dunaja v času razpada monarhije po prvi svetovni vojni je spletena okoli zgodbe o Petru Pergu, nekdanjemu kriminalistu z Dunaja, ki se s šestimi kameradi dve leti po koncu prve svetovne vojne vrne iz ruskega ujetništva; v svet, v katerem nič ni, kot je bilo. Kmalu neznani morilec začne kopičiti trupla njegovih vojnih tovarišev. Perg mora rešiti nov primer. Bo to njegov zadnji?

Mali Joe
V terminu Sedmi pečat nadaljujemo z dvojčkom filmov režiserke Jessice Hausner, poleg Marie Kreutzer (pred kratkim smo predvajali njen film Korzet) prav gotovo mednarodno najbolj uveljavljene avstrijske cineastke.

Ob tem je nujno potrebno opozorilo; oba filma sta mednarodni koprodukciji, sta seveda tudi avstrijska filma, ampak sta posneta v angleškem jeziku in z mednarodno igralsko zasedbo.
Hausnerjeva je nase opozorila s filmom Lourdes (2009) in je čez leta oblikovala prepoznaven avtorski izraz. Njeni filmi so precej brezosebni, pusti in kirurško natančni v mizansceni. V sliki prevladuje kolorit bolj hladnega spektra, ritem pripovedi je umirjen in brez odvečne histerije. Vendar iz filmov veje hlad samo na prvi vtis, kajti liki v njih so še kako živi; pod njihovo navidezno hladnostjo v sebi skrivajo vihar čustev, ki krepko zamaje prvi vtis in determinira tok naracije.

V prvem filmu, Mali Joe, spremljamo Alice, samsko mater in strokovnjakinjo za genetiko v podjetju, ki se ukvarja z razvojem novih rastlinskih vrst. Ustvarila je zelo posebno živordečo cvetlico, ki ni le osupljivo lepa, pač pa ima tudi izjemno terapevtsko moč. Ob idealni temperaturi, primerni hrani ter rednih pogovorih bo namreč osrečila svojega lastnika. Alice prekrši interno pravilo družbe in odnese eno od rastlinic domov kot darilo najstniškemu sinu Joeju. Poimenujeta jo Mali Joe. A skupaj z rožo raste tudi materin sum, da njena stvaritev ni tako nedolžna, kot namiguje ime.

Nič kalorij
Z naslednjim filmom, Nič kalorij, je Jessica Hausner dregnila v obsesijo z zdravjem; bodimo zdravi, pa naj stane, kolikor hoče … tudi če ob tem zbolimo. Paradoksalno, ampak včasih žal tudi resnično. V filmu spoznamo gospodično Novak, mlado učiteljico, ki se pridruži kolektivu elitnega mednarodnega internata, v katerem se šolajo otroci bogatih (in večinoma odsotnih) staršev. Začne voditi krožek o zdravi prehrani, katerega osnovno vodilo je "manj hrane – več zdravja". S svojimi idejami popolnoma prevzame in zmanipulira dovzetno mladež. Starši in učitelji prepozno opazijo, da so otroci popolnoma opustili prehranjevanje. Klub Nič tako postane glavna težava prestižne ustanove.

Lisjak
Prav gotovo najbolj topel in prisrčen film v celotnem ciklusu je vojna drama Lisjak režiserja Adriana Goigingerja, ki je pred leti opozoril na svoj talent z globoko izpovednim avtobiografskim filmom Die beste aller Welten (2017).

Tudi film Lisjak ima avtobiografske korenine, gre namreč za osupljivo zgodbo režiserjevega pradedka Franza, ki je malo pred začetkom druge svetovne vojne vstopil v avstrijsko vojsko kot kurir motorist. Avstrijsko vojsko kmalu "pogoltne" nemška nacistična vojska in Franz tako postane vojak Wehrmachta. Tedaj v gozdu najde izgubljenega lisičjega mladiča in ga vzame s seboj. Z lisičko postaneta najboljša prijatelja in Franz skrbi zanjo kakor za svojega otroka. V motociklu lisički uredi primerno premično domovanje in ko nastopi blitzkrieg, skupaj oddrvita v okupirano Francijo …

Rimini
Integralni del cikla je tudi diptih Ulricha Seidla, poleg Hanekeja prav gotovo najbolj slovitega in razvpitega avstrijskega sodobnega avtorja. Njegovi filmi so izjemno surovi in neposredni v prikazu najbolj temačnih kotičkov "normalnih" človeških značajev. Seidl ti preprosto ne pusti izbire; ali te s svojim neposrednim verizmom, ki meji že skoraj na dokumentarno formo, povsem prepriča in navduši, ali pa te zaradi iste sestavine odvrne od nadaljnjega spremljanja. Njegovi filmi torej niso za vsakogar, ampak pregled sodobne avstrijske kinematografije brez predvajanja njegovih del preprosto ne bi imel smisla.

Sorodna novica Rimini

Diptih pripoveduje zgodbo o dveh odtujenih bratih, sinovih nekdanjega nacista, ki se po dolgem času spet srečata po smrti njune matere.

V prvem filmu, naslovljenem Rimini, spremljamo vsakdan sina z umetniškim imenom Richie Bravo. Živi ali – bolje rečeno – se prebija iz dneva v dan s prepevanjem nemških šlagerjev v napol praznih hotelih slovitega italijanskega letoviškega mesta. Zaradi izbire glavnega lika in posledično zabavne glasbene podlage je to Seidlov verjetno najbolj komunikativen film doslej.

Šparta
V drugem filmu spremljamo zgodbo sina po imenu Ewald, ki živi v Romuniji. Čeprav je tik pred poroko z domačinko, jo zapusti, kajti ugotovi, da so njegova strast mladi dečki. Globoko v sebi je Ewald ujetnik svojih neizrečenih želja in se skuša spremeniti, vendar ne more ubežati lastnim demonom.

V zakotni romunski vasici kupi propadlo šolo. Začne jo prenavljati in kmalu se okoli njega zbere skupina lokalnih dečkov, ki jih pritegne njegov projekt – ustvarjanje improvizirane športne akademije "Sparta". Projekt postane tarča sumničavih domačinov, ki začnejo dvomiti o njegovih pravih namenih.

Andrea se ločuje
Pravega pregleda neke kinematografije enostavno ne more biti brez komedije, zato je v program cikla uvrščen tudi precej tipičen primer avstrijskega pogleda na humor; ta je mogoče bolj ruralni, v središču zgodbe so rahlo čudaški liki, ki nam niti niso tako tuji, zapleti in razpleti so na meji absurda.

Pod režijo filma Andrea se ločuje se je podpisal Josef Hader, eden najbolj znanih avstrijskih gledaliških, televizijskih in filmskih komikov. Andrea iz naslova je policistka, ki se želi ločiti od svojega moža in hoče tudi napredovanje v službi v sosednjem mestu. Toda ko po nesreči povozi prav svojega moža, ki se pijan in peš ziblje ponoči sredi ceste, Andrea pobegne s kraja nesreče, čeprav je pred tem storila vse, da bi ga oživila z umetnim dihanjem …

Toda zdi se, da je sreča na njeni strani, saj policija na kraju prve nesreče najde drugega storilca, vaškega učitelja Franza, ki je zapeljal čez ležečega poškodovanca in njega okrivi za nesrečo.
Konec dober, vse dobro? Niti ne, kajti Andrejo, formalno sicer nedolžno, začne kljuvati slaba vest …