Spencer Stone, Anthony Sadler in Alek Skarlatos, prijatelji iz otroštva, ki so na natrpanem potniškem vlaku v Parizu pred streljanjem rešili 500 ljudi, igrajo sami sebe v novem celovečernem filmu The 15:17 to Paris, ki ga je režiral Clint Eastwood.

Legendarni igralec in režiser je tri mladeniče osebno srečal na neki podelitvi nagrad in kmalu sklenil, da je njihova zgodba vredna filmske upodobitve. Malo manj konvencionalen je bil Eastwoodov naslednji korak: sklenil je, da za glavne tri vloge ne bo iskal poklicnih igralcev, ampak bo prosil kar resnične fante, naj v filmu igrajo same sebe.

"Približno tri tedne pred začetkom snemanja se je obrnil na nas: 'Fantje, bi radi kar sami nastopili?' Seveda nismo mogli verjeti - snemaje je bilo čez nekaj tednov in v življenju nismo bili niti na enem igralskem tečaju," je na premieri prejšnji teden povedal Sadler. "Naročil nam je, naj ne skrbimo. Kar lotili se bomo, je rekel. Prosil nas je, naj bomo avtentični, on pa bo to skušal ujeti."

Prijatelji so 21. avgusta 2015 ujeli vlak iz Amsterdama proti Parizu; v njihov vagon se je vkrcal tudi terorist. Ko je pod streli padel prvi potnik, so skočili na napadalca in ga onesposobili, Stone, ki je bil tudi sam ranjen, pa je še pomagal oskrbeti žrtev.

V filmu je Eastwood tudi vloge ostalih potnikov v večini primerov razdelil med ljudi, ki so bili tisti dan res na vlaku. (So pa v filmu tudi znani igralski obrazi, denimo Tony Hale, Judy Greer, Jenna Fischer in Jaleel White.) "Našo zgodbo mediji velikokrat pripovedujejo tako, kot da smo bili mi trije edini, ki so kaj ukrenili," opozarja Stone. "Čudovito se mi zdi, da se film poklanja vsem potnikom, ki so pomagali. To je bilo nekaj, kar smo mi trije hoteli narediti že ves čas, pa nismo vedeli, kako."

Vsi trije so se "nalezli" ljubezni do igre
Alek Skarlatos pravi, da jim je proces snemanja filma "pomagal zapreti to poglavje v življenju in iti naprej". Vseeno pa upajo, da jim bo film The 15:17 to Paris tudi odprl kaka vrata: "Upamo, da je to začetek naših igralskih karier. Vsi trije bi bili zdaj radi igralci. Nalezli smo se navdušenja in Eastwood nam je vlil samozavest, da to zmoremo."

Kako nekajminutni incident raztegneš v dveuren film?
Prve recenzije filma The 15:17 to Paris so večinoma mlačne - in skoraj vsi recenzenti opazijo, da fantje v glavnih vlogah pač niso kos izzivu "igranja samih sebe", še posebej, kadar si delijo kader s poklicnimi igralci. "Niso dobri igralci, in zakaj naj bi sploh bili? Če te Clint Eastwood prosi, da v njegovem filmu igraš sebe, najbrž ne boš odklonil," ugotavlja recenzent New York Posta. "Z izjemo ključnega prizora je ogled filma The 15:17 to Paris približno taka izkušnja, kot če gledaš fotografije tujih počitnic: zanimivo samo za tiste, ki so bili tam."

Slab scenarij, v katerem naši protagonisti na svojih evropskih počitnicah izbirajo sladoled, naročajo pico in posnamejo neskončno selfijev, je zmotil tudi recenzenta filmskega portala IGN. "Če sem iskren, lahko rečem, da sem v filmih za odrasle že slišal bolj prepričljive dialoge."