Če smo pošteni: Epizoda v življenju zbiralca železa (2013), na Berlinalu s srebrnima medvedoma za najboljši film in najboljšega igralca nagrajena socialna drama, je resnično eden izmed tistih filmov, ki govorijo sami zase.

Po resnični zgodbi, ki jo je našel v črni kroniki bosanskih časopisov, je Tanović v dobrem tednu in brez vnaprej napisanega scenarija posnel svoj "filmski eksperiment": v kamero je ujel poglavje iz življenja romske družine v BiH-u, ki v boju za preživetje trči ob pravila birokratske mašinerije. Epizoda je nekakšen hibrid med igranim in dokumentarnim filmom: v njem nastopajo resnični akterji tragične zgodbe, ki pa obenem na resničnih lokacijah igrajo sami sebe in dogodke iz lastne preteklosti.

Srce in duša filma je Nazif Mujić (novembra je Ljubljano v okviru festivala Liffe tudi obiskal), Rom iz naselja Poljice v Bosni, ki svojo družino preživlja s prodajo odpadnega železa. Žena Senada, ki skrbi za dom in otroka, je tretjič noseča. Ko začne nekega dne krvaveti in tožiti nad bolečinami v trebuhu, poiščeta zdravniško pomoč. Ker je njen otrok v maternici umrl, jo pošljejo na operacijo v bolnišnico v Tuzlo. Senada nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in bi morala za obvezni poseg plačati precejšno vsoto denarja, ki ga seveda nima. Da bi ji rešil življenje, mora biti Nazif iznajdljiv ...

Končno podobo je film, ki si ga lahko ogledate na rednem sporedu Kinodvora, za skromen proračun brez vsakršnih javnih sredstev dobil v Ljubljani. Z Danisom Tanovićem, ki je oskarja za tujejezični film dobil za svoj prvenec Nikogaršnja zemlja, smo se pogovarjali med njegovim obiskom Ljubljane.

Kam na spektru med dokumentarnim filmom in igranim filmom postavljate Dan v življenju pobiralca železa? Bi radi, da gledalec "pozabi", da gleda rekonstrukcijo dogodkov, in ga spremlja kot dokumentarec?

Sam si nikoli ne zastavljam vprašanj v povezavi z žanri, formo … te stvari pridejo naravno. Puščam kritikom, naj odločijo, kaj film je, meni to res ni pomembno. Zanimiva se mi je zdela ideja, da bi se film začel kot dokumentarec, s prizorom otrok, ki zreta naravnost v kamero – potem pa po približno desetih minutah pravzaprav pozabiš, da je film dokumentaren. Saj nisem nikjer napisal tistega o "resnični zgodbi". Proti koncu filma je prizor, med katerim v kamero butne veter; ta sunek te zbudi, spomni, da pravzaprav gledaš resnično življenje.

V mojih filmih vsebina narekuje obliko. To, kar hočem povedati, se naravno izoblikuje v tako ali drugačno formo. Film je sam od sebe izpadel tako, kot je. Pri vsem skupaj je veliko intuicije, če temu rečem tako.

Je namen družbeno angažiranega filma, da skuša spreminjati družbo? Lahko umetnost sploh teži k temu? Ali pa je lahko samo portret nečesa, kar vas kot umetnika gane?

Ponavljam isti odgovor: tu ni nekih pravil, umetnost ni matematika. Nekoč je obstajala šola leposlovja, pisanja romanov … Kakšna neumnost. Obstajajo dela, ki so družbeno angažirana, in taka, ki niso, tudi če govorimo samo o mojih filmih. Seveda pa mora človek vedeti, kaj dela in kako dela. Obstajajo filmi in knjige, ki so me spremenili kot človeka, tako da verjamem, da umetnost lahko spremeni posameznika in prek tega na neki način tudi družbo. Ali pa umetnost vedno teži k temu? Ne.

Zakaj odločitev, da boste zgodbo Senade in Nazifa, ki ste jo našli v črni kroniki, posneli s pravima Senado in Nazifom, ne pa s šolanima igralcema? Šele ko ste ju spoznali ali je bil to že izhodiščni koncept?

Ne, najprej sploh nisem vedel, kaj hočem, razen tega da hočem nekaj posneti. Hitro sem ugotovil, da me dokumentarni film ne zanima preveč, igrani pa bi mi vzel dve leti življenja, če bi sploh dobil denar za snemanje. Film je v taki obliki torej nastal iz neke potrebe: v nasprotnem primeru ga sploh ne bi bilo.

Kako sploh prepričaš človeka, da pred kamero še enkrat odigrata, kako sta izgubila otroka in skoraj še mamino življenje? Niste imeli nikoli zadržkov, da je to morda prevelika prošnja?

Na neki način, ampak če ima film neki namen – in naš namen je bil, da se kaj podobnega ne bi nikoli več zgodilo –, v tem ne vidim težave. Vprašal sem ju, ali se jima zdi, da bi lahko, in ali bi hotela zgodbo povedati na tak način, in mislim, da si nista čisto natančno predstavljala, kako bo vse skupaj potekalo.

Snemali smo z majhnim fotoaparatom in bilo nas je osem. Predstavljaj si: ko sem bil lani v Indiji, sem imel na setu 300 ljudi. Snemanje filma je ogromna mašinerija, tukaj pa nas je bilo osem norcev na -13 stopinjah in v snegu. "Padli" smo v njihovo življenje, posneli in hitro odšli, vse v sedmih dneh. Naknadno smo posneli samo še približno dva prizora in to je vse. Seveda je bil tukaj tudi finančni dejavnik: Nazif je v kratkem času zaslužil več, kot bi sicer v letu dni zbiranja železa. Verjetno je tudi to imelo vlogo pri tem, da je privolil v sodelovanje.

Nazif Mujić je na berlinskem festivalu, kjer je dobil medveda za najboljšo moško vlogo, doživel svoj "Pepelkin trenutek". Toda zdi se, da celotna izkušnja njegovega življenja ni zares spremenila na bolje. Služba, ki jo je dobil, se ni obnesla. V zadnjem času smo lahko celo prebrali, da je bil prisiljen zapustiti svojo vas in da je begunec v Nemčiji. Ga je industrija prežvečila in izpljunila?

Kaj naj rečem? Tako je prekletstvo industrije. Moraš se zavedati, da ko smo film snemali, nihče ni pričakoval, da bo šel na Berlinale. Mislil sem, da ga bo predvajala bosanska televizija in da bo v najboljšem primeru načel javno debato o tem, kaj se je zgodilo in kako. Nato pa je temo zagrabil rumeni tisk in Nazif je postal obraz z naslovnic. Njegova želja, da bi vsem ugodil in privolil v vsak intervju, ga je pripeljala v nenavadno situacijo. Zdaj se seveda postavlja hipotetično vprašanje: bi bilo bolje, če sploh ne bi naredili ničesar? Še vedno mislim, da je dobro, da je bil film posnet in da se je Nazifu življenje vseeno spremenilo na bolje. Čas bo pokazal, ali bo ostal v Nemčiji in dobil azil. Na samem začetku sem ga opozoril, da dvomim, da ga bo, ker zanj nima podlage – saj ni politični begunec. V BiH-u je dobrodošel, vsi ga poznajo, mu mahajo na cesti in tako dalje.

To, da ima težko življenje, da nikoli ni končal osnovne šole ... Ne vem, kaj naj s tem počnem, razumeš? Nikoli mu nisem obljubljal, da bo postal Matt Damon, snemal hollywoodske filme in podobne "budalosti". Ne morem se ukvarjati s to ravnijo njegovega obstoja. Kar smo mu takrat obljubili – njegov honorar –, je dobil, pa čeprav nisem videl še niti dinarja zaslužka od filma. Če je film donosen, denar dobiš šele čez nekaj let.

Vseeno se zdi, da sta zakonca Mujić vez, ki se je spletla med vami, vzela zelo osebno. Navsezadnje sta po vas poimenovala svojega sina.

To je lepo in priča o odnosu, ki smo ga imeli. Tudi danes se moj odnos do njiju ni na noben način spremenil – ne morem pa prevzeti odgovornosti za njuno življenje. Nazif je dobil službo, ki jo je zavrnil, in nato še eno, s katero se je opekel, ter potem sklenil, da gre v Nemčijo. To so njegove odločitve, ne moje.

Je pa slava težko breme. Tudi sam sem šel že s prvim filmom od tega, da me ni poznal nihče, pa do tega, da sem dobil vse nagrade na svetu. Vsak se s posledicami spopada na svoj način. Noro bi bilo takrat od ameriške Akademije zahtevati, da mi zagotovi življenje oskarjevca.

Pri vsem skupaj se mi najbolj žalostno to, da se nikoli ni zares začela debata, okrog katere sem zgradil celoten film: kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo? Ker je, ponavljam, vajeti prevzel rumeni tisk, ki je hotel na naslovnicah fotografijo "človeka, ki je na Berlinalu premagal Matta Damona in Juda Lawa". To je popolnoma zgrešeno, ampak teh stvari ne moreš nadzorovati.

Je film torej imel kakšne posledice za bolnišnico, ki je ženski v smrtni nevarnosti odrekla zdravljenje?

Pa saj najhuje pri vsem skupaj je, da ljudje v bolnici niso ravnali v nasprotju z zakonom; Mujećeva pač nista imela papirjev. Nazif je dobil potni list, ker je naš odvetnik dva meseca prelagal papirje, da sta s sinom dobila potrebno dokumentacijo. Nazif sam se s takimi rečmi seveda ne ubada: on svoje življenje živi v paralelnem svetu. Otrok ni imel niti matičnega lista. Tudi to, kako se je romska skupnost odločila živeti, ima svoje posledice. Še vedno pa seveda mislim, da se je treba z njimi ukvarjati in jih poskušati integrirati.

V samem bistvu marginalizacije Romov v bosanski - in evropski - družbi so verjetno stereotipi (v povezavi z glasbo in svobodnim življenjem) in predsodki preostale populacije. Ste bili tudi vi krivi česa podobnega? Vas je romsko življenje, ko so vas enkrat spustili k sebi, v čem presenetilo?

Nikoli nisem nanje gledal na ta način, romantični vidik pripovedovanja mi ni blizu. To je tako, kot če bi imel romantične predstave o Marakešu. Potem pa prideš tja in vidiš, da so ulice poscane in da smrdi; kot mesto iz pravljice je bil morda nazadnje videti pred tisoč leti. Precej bliže mi je pristop Saše Petrovića v filmu Zbiralci perja (Sakupljači perja, 1967).

Črna mačka, beli mačkon in Dom za obešanje Emirja Kusturice prav tako sodita med klasiki balkanskega romskega "podžanra".

To je barok, jaz sem renesansa. (Ni pripravljen razložiti več. Je pa seveda znana anekdota o tem, da leta 2005 Tanović filma Pekel ni hotel predstaviti na canskem festivalu, ker je žiriji tisto leto predsedoval Emir Kusturica. Pozneje je o njem za hrvaške medije izjavil: "Ko se je leta 1995 začel genocid v Srebrenici, je Kusturica dobil zlato palmo za film, v katerem se v odjavni špici zahvaljuje JNA, vojski, ki je izvedla pomor nad Bosanci. Zame se tukaj zgodba konča.", op. n.)

Kaj je najtežji del snemanja z naturščiki, še posebej z otroki? Ste Šemsi in Sandri in razlagali, kaj morata početi, ali ste samo naročili, da ne smeta gledati v kamero?

Ničesar nisem razlagal. Sam imam pet otrok in razumem, kako delujejo. Zato sva z direktorjem fotografije dva dni pred resničnim začetkom snemanja prišla k njim in samo sedela; ničesar nisva počela. Deklici sta skakali okoli naju, naju božali, cukali, nama dajali copate na glavo … In po dveh dneh sva jima postala dolgočasna. Če se ne odzoveš in jim nisi zanimiv, te otroci začnejo ignorirati, odrežejo te. In šele takrat, ko sta pozabili na naju, sva začela snemati.

Kot režiser moraš pač znati poiskati rešitve za posamezne prizore in pri tem filmu je šlo za živ proces. Vzemiva na primer prizor, v katerem pridejo v bolnico in zdravnik Nazifu razloži, da bo moral poseg plačati, če nima zavarovanja. "Ajde, oči, gremo domov, tu je dolgčas!" sta takrat tulila otroka. O. K., tega nisem posnel. Potem sem jima dal kovance za avtomat – ampak premalo za tisto, kar sta pač hoteli kupiti. Tečeta torej proti avtomatu, jaz medtem začnem snemati in že v naslednjem hipu se iz ozadja sliši, da razbijata po šipi in kričita, da avtomat ne dela. Ko pozneje to gledaš na filmu, je videti popolnoma naravno, ker je tudi bilo. Vedno se znajdeš, vedno ju nekako …

Zmanipuliraš?

No. Meni se eden najzanimivejših prizorov zdi tisti, v katerem Nazif med ženino operacijo sedi v čakalnici; pripovedoval mi je, kako sta otroka takrat pobezljala. To se mi zdi odlično, vem, kako je, ko otroci od dolgčasa ponorijo. Edini način, da to dosežeš, je, da jih res posadiš v zaprt prostor. Eno uro smo sedeli in nismo počeli ničesar. Nazif je zadremal, deklici sta bezljali in tu smo začeli snemati. Nato se on zbudi, zatuli nanju, naj dasta mir … To ni igra, ampak resničnost, ki jo moraš kot režiser ustvariti. Ti praviš "manipulacija", ampak ta beseda mi ni všeč, ker ima negativno konotacijo.

V nekem intervjuju ste izjavili, da bi, če se ne bi zgodil 11. september, gotovo živeli v Hollywoodu. In vendar je vaša filmografija, od Circusa Columbie do Epizode v življenju zbiralca železa, zelo vezana na bosanski prostor in kulturo. Je bilo to neko razpotje v vašem življenju: na eni strani mednarodne, hollywoodske produkcije, na drugi pot, ki ste jo izbrali?

Sebe in svojega življenja ne doživljam ravno na tak način. Grem pač, kamor me vodi srce … Zdaj sem na primer eno leto snemal v Indiji. Bollywood, Hollywood, Bosna, Irska, Slovenija, vse se mi zdi isto … zanima me samo, ali bo moje delo imelo kak smisel. Vsi moji filmi so zgodbe, ki so zanimale mene. Nikogaršnja zemlja je film o vojni, ki sem jo preživel. Pekel je zgodba o disfunkcionalni družini, ker sem v tistem času tretjič postal oče. Triaža je bila spet vrnitev k vojni, Cirkus Columbia pa nostalgija, ki sem jo posnel za svoje starše. Ta film je sodobna tema, ki se me je dotaknila, "indijski" film pa bo zgodba, ki jo poskušam sestaviti že deset let.

Vse življenje pa grem, kamor se mi zdi, da moram iti, tega ne doživljam kot nekakšno "kariero".

Samo nekdo, ki ga ne zanima "kariera", bi verjetno zavrnil snemanje scenarija, ki ga je zanj napisal Bono Vox.

Tega filma ni bilo, ker sem sklenil, da ne morem preživeti še enega leta na Irskem. Že med snemanjem filma Triaža sem tam preživel osem mesecev in malo mi je bilo že bedno živeti v hotelu in v deželi, kjer nenehno dežuje. Ideja, da bi moral to takoj podaljšati še za eno leto, se mi je zdela nevzdržna. Vrnil sem se domov, posnel Cirkus Columbio, poklical Bona in rekel: "Dragi Bono, rad te imam, ampak še eno leto na Irskem ..." Ni šlo samo za Irsko, tudi v Las Vegasu bi morali snemati. Ko nekje snemaš, tam dejansko živiš. Sedem, osem mesecev življenja sem pustil v Indiji, brez družine. Za kaj takega moraš imeti dober razlog, denar in slava zame nista dovolj dobra motivacija.

V resnici mi ne prija, da me ljudje prepoznajo. Režiser sem, opazujem življenje. Voajerji smo. Kadar drugi opazujejo tebe, ti ne moreš opazovati njih. Kadar se zavedajo, da si v bližini, se ljudje ne vedejo enako.

Zanima me, kako ste spletli vez z indijsko filmsko industrijo. Kot producent ste sodelovali pri drami Okus po ljubezni, zdaj pa ste menda posneli še film White Lies, katerega dogajanje je postavljeno v Pakistan. Lahko poveste kaj več o tem?

Moja zgodba z Indijo se vleče že zelo dolgo. V resnici gre za pakistansko zgodbo. Kak teden sem bil tudi v Pakistanu – saj ne, da bi me bilo strah, blodil sem tudi že po Afganistanu in drugje –, ampak Pakistan res ni kraj za snemanje filma. Utesnjujoče je bilo, človek je ves čas na preži. Potem pa se zapelješ 50 kilometrov stran, čez mejo, in v Indiji je popolnoma druga zgodba. To je dežela filma.

Od takrat, ko sem se začel s filmom ukvarjati, je minilo že okoli osem, devet let. Tri ali štiri mesece sem bil na terenu na pripravah, vmes posnel druge filme, skratka, dolg proces je bil. Nekega dne sem v Indiji na ulici tako rekoč po naključju srečal Anuraga Kashyapa, ki je zdaj slaven režiser, takrat pa je bil še popolnoma neznan. Poznal me je po Nikogaršnji zemlji in me prosil, naj pogledam njegov prvi film. Spoprijateljila sva se in se začela družiti; nato se pred štirimi leti srečava na beneškem festivalu, na premieri Cirkusa Columbie, in vpraša me, kaj je zdaj z mojim indijskim filmom. Jaz ti bom našel denar, je napovedal. Tako sem se kmalu znašel nazaj v Indiji.

Okus po ljubezni pa je bil majhen film. S Čedomirjem Kolarjem imava skupno produkcijsko podjetje, a doslej nisem bil še podpisan še pod noben film, ker me te reči ne zanimajo. Tako pa sem bil v Indiji in se pripravljal na snemanje lastnega filma, ko mi je v roke prišel scenarij Riteša Batre. Ko je dokončal prvi rez filma, sva se usedla in pogovorila o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, pa po drugem še enkrat. Prvič v življenju sem tako dejansko opravljal producentsko delo in prosil me je, da se pod film podpišem. Zakaj pa ne. Verjel sem v film, nihče pa ni mogel pričakovati, da bo tako uspešen.

Je res, da ste v Indiji po zaslugi filma Nikogaršnja zemlja precejšnja zvezda? Da so leta 2001 vsi hoteli videti, kateri film je premagal njihovega kandidata v bitki za tujejezičnega oskarja?

(Smeh.) Me poznajo, nimajo me pa preveč radi! Je pa Indija svoj, zaprt svet; na Zahodu dobivamo samo odmeve njihove kulture, tako kot oni dobivajo naše odmeve. Ameriška filmska industrija jih ne zanima preveč, sami posnamejo več kot dva tisoč filmov na leto. Mi poznamo Bollywood, ampak posnamejo tudi po tristo filmov na leto v jeziku, ki ga še na drugih koncih Indije ne razumejo.

"Biti znan" v deželi z več kot milijardo ljudi je zelo relativen pojem. Ne poznajo mene kot takega, posveti se jim šele, če kdo omeni Nikogaršnjo zemljo, kar se mi zdi odlično. Raje vidim, da poznajo moje filme, kot da strmijo vame kot v človeka.