"V časih, ko medije preplavlja hitra zabava, je morda pomembno izreči, da cilj kinotečnega termina ni tekmovati s komercialnimi televizijskimi sporedi, pač pa oblikovati premišljen izbor, ki se razlikuje od večinske filmske ponudbe drugih televizij," so poudarili na Televiziji Slovenija.

Prve filmske kolute – pravilneje bi bilo reči digitalne datoteke – smo v terminu Kinoteka na Televiziji Slovenija zagnali 20. marca 2015. Že od začetka v tem terminu ni šlo le za prikazovanje filmov, pač pa tudi za njihovo refleksijo: z gledalci smo delili zgodbe, kontekste in interpretacije filmskih kritikov in kritičark ter drugih poznavalk in poznavalcev, sprva v oddaji Kinoteka, v zadnjih dveh letih pa v oddaji Televizorka.

Gledalke in gledalci so petkove večere lahko preživljali v družbi opusov filmskih velikank in velikanov, kot so Orson Welles, Fritz Lang, Ingmar Bergman, Ingrid Bergman, Akira Kurosava, Jasudžiro Ozu, Martin Scorsese, Krzysztof Kieślowski, Jean-Pierre Melville, Robert Bresson, Rainer Werner Fassbinder, Miloš Forman, Lars von Trier, Agnès Varda in številnih drugih. Med odmevnejšimi cikli v zadnjem času je bil pregled najboljših del ameriškega avtorja Davida Lyncha.

Pri uredniškem izboru smo skušali loviti ravnotežje med uveljavljenim kanonom, žanrskimi vrhunci in prezrtimi biseri manj znanih avtorjev filmske zgodovine. Tako smo se vedno znova vračali v zlato dobo Hollywooda kot tudi v novi Hollywood, predvajali smo kultne grozljivke in komedije, pa celo filmske specialitete in raritete, ki jih ni videl še nihče v Sloveniji ali le malokdo: takšna so bila dela japonskega režiserja iz 30. let Sadaa Jamanake in redko videne neorealistične komedije italijanskega režiserja Renata Castellanija.

Tatovi koles in "čisti film"
Velike klasike je treba gledati znova in znova, zato se ob 10. obletnici kinotečnega termina vračamo k filmu, ki je stal na začetku naše poti, k pretresljivi mojstrovini Tatovi koles v režiji enega največjih italijanskih povojnih avtorjev, Vittoria De Sice. Z na videz preprosto zgodbo o revnem delavcu, ki skupaj s sinom po ulicah povojnega Rima išče ukradeno kolo, ki ga potrebuje za delo in preživetje, je De Sica postavil temeljni kamen italijanskega neorealizma.

"Teza, ki jo film posreduje," v svojem slovitem eseju o Tatovih koles piše francoski filmski kritik André Bazin, "je čudovito in kruto preprosta: v svetu, kjer živi ta delavec, morajo revni, če hočejo preživeti, krasti drug drugemu."

Francoski filmski kritik je Tatove koles razglasil za prvi čisti film – tako je opredelil film, ki pusti resničnosti, da govori zase brez goljufivega posredovanja izumetničene zgodbe, estetike ali igre. V Tatovih koles profesionalne igralce zamenjajo naturščiki, kar botruje občutku, da gledamo resnične ljudi. Režiser ne posega v dogajanje s stiliziranimi kadri ali režijskimi triki; zdi se, da kamera skorajda na dokumentaren način sledi protagonistu. Prav tako Tatovi koles nimajo zapletene pripovedi, Bazin celo pravi, da v filmu "ni zgodbe", vsaj vtis je takšen, kakor da je pot očeta in sina skozi mesto stkana iz spontanih naključij. Kljub tej preprostosti ali ravno po njeni zaslugi film doseže zelo čustveni učinek.

V Tatovih koles vidimo na delu rojstvo filmskega realizma, ki si prizadeva biti enako, če ne še bolj naraven kot samo življenje. A doseči prepričljiv realizem je morda najzahtevnejši filmski trik od vseh – priprave na snemanje Tatov koles so resnično trajale dolgo, v filmu je bilo vse natančno pripravljeno "kot v kaki superprodukciji", scenarij je bil "peklensko pretkan", omenja kritik Bazin. Tragično noto filmu daje ena najlepših glasbenih podlag v povojnem italijanskem filmu, pod katero se je podpisal Alessandro Cicognini. Tudi glasba je zaznamovana z občutljivostjo, ranljivostjo, skromnostjo, vsemi značilnimi potezami De Sicovega realizma.

Tatovi koles skupaj z ostalimi vrhunci neorealistične kinematografije zasedajo pomembno mesto v filmski zgodovini tudi zaradi svoje etične drže. De Sica in drugi italijanski avtorji so z velikim sočutjem kazali družbeno neenakost, revščino in vsakdanje stiske posameznikov v svetu po drugi svetovni vojni. Kot rečeno, pri tem niso bili hollywoodsko megalomanski, melodramatični. Zavedali so se, da je manj več. Njihov največji umetniški dosežek je bil verjetno ta, da so bili filmi videti naravni in preprosti, pa čeprav je bilo vanje vloženo ogromno dela in premisleka.

Vabljeni k ogledu!