Hčere svete dežele (A State of Rage) si lahko ogledate drevi ob 21.10 na prvem programu Televizije Slovenija.

Mir bo prišel, ko "bomo lahko živeli svoje otroštvo"
V dokumentarcu najprej spoznamo desetletno Džano, ki z družino živi v begunskem taborišču Dženin na Zahodnem bregu, kjer civilisti in oboroženi uporniki bivajo drug ob drugem. Njihovo vsakodnevno življenje krojita sovraštvo in nasilje, veliko je bombnih napadov in veliko je pogrebov. Od napada Hamasa 7. oktobra 2023 so se izraelski vojaški napadi skrajno okrepili.

Džana živi v nenehnem strahu in je vsak dan priča uničenju, zračnim napadom in streljanju. Prvo vprašanje, na katerega odgovarja deklica s svojo sestro, je lastna opredelitev miru. "Mir bo prišel, ko Izraelci ne bodo več vstopali v naše taborišče. Ko bomo lahko živeli svoje otroštvo," pravi Džana, čeprav je njena prva skrb popravilo kolesa. Pozneje oče in hči razpravljata o tem, kako bodo preživeli, potem ko so v napadu izgubili družinski avtomobil, ki ga je zmečkal izraelski buldožer.

"Zjutraj sem se zbudila v razpoloženju, da uničim Gazo"
Drugo dekle, ki ga spoznamo v dokumentarcu, je 16-letna Renana, ki živi v hribih v bližini Nablusa. Gre za družino judovskih naseljencev, ki se spopada z osebnimi žrtvami in žalostjo. Živijo na nezakonito pridobljenem ozemlju, a so odločeni ostati v nezakoniti postojanki Havat Gilad. Njenega očeta, rabina, so ubili pripadniki palestinskih brigad Jenin. Tragedija je dekle globoko spremenila, vodi jo močno prepričanje o njeni pravici in zemljo je pripravljena braniti z orožjem, kar pa zelo skrbi njeno mamo.

"Zjutraj sem se zbudila v razpoloženju, da uničim Gazo," izjavi Renana med snidenjem družinskih članov in prijateljev, kjer beseda teče o izgonu Palestincev z zemlje, za katero verjamejo, da v celoti pripada Izraelu. Dekle in njena mama se zazreta čez dolino proti palestinski vasi in ob tem sanjata, da bodo vsi prebivalci izseljeni. Ob tem mama poudari, da jima je "jasno, da smo mi dobri, oni pa slabi".

Marcel Mettelsiefen (1978), večkrat nagrajeni nemški režiser dokumentarcev, je obe dekleti in njuni družini spremljal skozi obdobje več mesecev. Skozi njihove oči opazujemo globok vpliv nasilja na odraščanje v okolju, prepojenem z besom, in vpliv nasilja na človeško dušo. Aktualna vojna bo odmevala še v prihodnjih generacijah, travma, ki se bo še prenašala.

Mettelsiefen skozi film predstavi, kako vojne zaznamujejo in oblikujejo osebnost otrok, medtem ko svojo kamero usmerja v konflikt na Zahodnem bregu med palestinskimi begunci in judovskimi naseljenci. Dokumentarec ob tem pomaga gledalstvu razumeti, kako kompleksno je stanje na terenu. Režiser je opravil težko nalogo iskanja odtenkov v tej temi, tako da je otrokom dovolil o svojem življenju govoriti na način, da bodo njihove besede odzvanjale v glavah tistih, ki jih gledajo in poslušajo.

"Kamera pokaže globljo sliko njihovih razmer. Film Hčere svete dežele ne vključuje akademskih govorcev, teoretikov, ampak glas daje otrokom in njihovim družinam. Deluje kot zgodba o odraščanju, ki zunanjim udeležencem izraelsko-palestinskega spora omogoča, da vidijo plat tistih, ki so jih prizadele odločitve močnejših. Nasilje in bes ubijata otroško naivnost in posledično zabrišeta meje med otroštvom in odraslostjo," piše v napovedi filma.

Stvaritve Marcela Mettelsiefena odlikuje velika čustvena intimnost ob strogem novinarstvu. Vse svoje dokumentarne filme do zdaj je posnel sam z malo ali nič ekipe na terenu. Dokumentarec Watani: My Homeland (2016), v katerem je spremljal boj družine za preživetje v sirski vojni, mu je prinesel oskarjevsko nominacijo.