Tako je svoj pogled na Narodno in univerzitetno knjižnico leta 1933 ubesedil arhitekt Jože Plečnik, tri leta, preden so po njegovih načrtih začeli graditi stavbo, ki je osrednje domovanje slovenske knjižne dediščine. Zgodovina same knjižnice je precej daljša – lani smo zaznamovali 250-letnico od njenih začetkov, ob tej priložnosti pa je Televizija Slovenija posnela dokumentarni film v režiji in po scenariju Amirja Muratovića. Dokumentarec z naslovom NUK CCL si lahko ogledate danes ob 21.00 na Prvem programu Televizije Slovenija.

Film ne sledi običajni formuli dokumentarnih filmov, v katerih osrednja naracija temelji na izjavah in povezovalnem besedilu, ampak Muratović zaposlenim in obiskovalcem prisluhne, medtem ko opravljajo svoje delo, obiščejo knjižnico, se pogovarjajo s kolegi. Navsezadnje smo v zadnjem letu o zgodovini knjižnice lahko izvedeli veliko, tisto, kar je zanimalo avtorja filma, pa je bilo njeno skrito življenje.

"Najtežje je bilo na tak način pripovedovati o njeni zgodovini. Že od začetka so bili v delo knjižnice vpeti pomembni kulturniki. Prvi katalog na listkih je, recimo, pripravil Prešernov prijatelj Matija Čop. Pa Charles Nodier, Miha Kastelic ali Fran Levstik, njihova imena spoznamo med pripravljanjem razstave ob 250-letnici prve knjižnične zbirke. O skrivanju ilegalcev med okupacijo in o požaru ob padcu poštnega letala, ki je uničil več kot 40.000 knjig, izvemo na nočnem ogledu NUK-a, ki ga organizirajo za obiskovalce. Na podoben način smo poskušali predstaviti najpomembnejše predmete, ki jih knjižnica hrani, postali so del zgodbe," pove.

Ne gre le za v pogovorih razkrite zanimivosti in skrivnosti knjižnice, ampak film nanje pokaže tudi s samo podobo in posluhom za detajl: tako lahko v nekaterih podrobnostih občudujemo lepoto Plečnikove arhitekture, pa tudi starih rokopisov (kako čudovite so na primer inicialke, na katere v filmu opozori velika poznavalka srednjeveških rokopisov ddr. Nataša Golob). S spletom takšnih drobcev film sestavi mozaik duha, ki prežema knjižnico, njene zbirke in čitalnice. Tega obuja tudi edinstvena zvočna podoba, ki ne temelji na glasbi, ampak besedah. Muratović je izbral kratke odlomke besedil iz nekaterih najbolj ikoničnih knjig in ta besedila so na poseben način interpretirali pevci Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. "Namesto glasbe nas s polic in izza zidov knjižnice kličejo knjige. Vabijo nas, da se spomnimo na njih, jih vzamemo v roke, preberemo," pravi režiser.

Več kot le knjižnica
Na neki način gre za pripovedovanje med vrsticami, kar je navsezadnje nekaj, kar je prisotno ob branju tako rekoč vsakega literarnega besedila, osebnih korespondenc in drugih zapisov, ki jih hrani NUK. In teh je zares veliko, prav tako služb in dejavnosti, ki skrbijo za primerno hrambo. "Ta raznoterost je osnovni motiv filma, saj smo želeli pokazati, da je NUK več kot le knjižnica. Za mnogo študentov je študijski prostor, kjer najdejo poseben mir in zbranost. Je izobraževalno središče za knjižničarje. Je ustanova, v kateri dodajo oznako vsem v Sloveniji tiskanim knjigam. In ne samo knjigam. V Narodni in univerzitetni knjižnici hranijo časopise, prospekte, plakate, koledarje, stripe, telefonske imenike, letake, zemljevide, ilustracije, fotografije, razglednice, rokopise, notne zapise, avdio- in videokasete, filme. Ali pa recimo spletne strani; v NUK-u arhivirajo pomembnejša slovenska spletišča, nekatera dnevno, druga mesečno ali na pol leta," razloži Muratović.

Zgodbe, ki začarajo
Čeprav je v središču filmske pripovedi knjiga (izvemo na primer, kako je z obveznim izvodom, kako jo opremijo s CIP-om, kako se ustrezno hrani ...), pa je to obenem zgodba o hrambi človeškega znanja, misli in duha. Film brez odvečnih besed pokaže na vrednost znanja, razmišljanja in zgodb, vrednot, ki so v vse bolj naglem svetu pogosto odrinjene ob rob. Muratović razmišlja takole: "Ta doba od nas zahteva takojšnji odziv, hipne odgovore. Branje pa nam ponuja drugačne poglede, različni viri nam pomagajo, da si ustvarimo lastno sliko sveta. Pri gledanju filmov smo pogosto vodeni z mislijo scenarista in režiserja, z jasnimi sporočili. Nimamo več veščine nečesa, kar je poimenovano iz knjižnega sveta: branja med vrsticami. Zato so pomembne zgodbe, ki nas začarajo. Ko knjigo odložimo na polico, je v nas vsa ta dediščina, ki nam pomaga snovati lastne zgodbe."

Muratović je bil uporabnik NUK-a že v analognih časih, ko je bilo podatke o knjigah treba iskati v kartotečnih predalih na hodniku. "Danes imamo to udobje, da brskamo po spletnih katalogih, veliko gradiva je digitaliziranega in dostopnega na domačem računalniku. Ko sem pripravljal dokumentarni film Fabiani : Plečnik, sem se poglobil v zgodovino stavbe in njeno arhitekturo. Razvijal sem, recimo tezo, da je Plečnik idejo za opečno fasado z izpostavljenimi kamni povzel po Fabianijevi cerkvi v Gorici. Da je Plečnik arhitekt 19. stoletja, mi je sporočalo njegovo notranje dvorišče, ki je arhitekturno precej dolgočasno, saj ni razvijal dvoriščne fasade. Pomembna mu je bila zunanjščina in slavnostno vzpenjanje med temnimi stebri proti Veliki čitalnici, drugi prostori pa so manj oblikovani. Značilna za Plečnika je tudi zgodba, kako je s tiho vztrajnostjo prišel do naročila, saj je imel Ivan Vurnik veliko sodobnejši in bolje ocenjeni načrt. Najbolj pa mi je knjižnica postala domača, ko sem pripravljal film o Ivanu Cankarju in sem dan za dnem pregledoval njegovo zapuščino. Takrat sem bil prvič v trezorju, v katerem hranijo najbolj dragocene rokopise in srednjeveške knjige, in izvedel, da imajo med številnimi zapuščinami slovenskih literatov v rokopisni zbirki tudi kakšne nenavadne predmete: očala, ure, pisala, klobuke, posmrtne maske," je pojasnil.

Začetek zgodbe o NUK-u (oz. njegovi predhodnici) lahko začnemo pripovedovati z odlokom Marije Terezije o predaji jezuitske knjižnice v splošno uporabo. Deset let pozneje so zbirke postale javne. Od leta 1853 se je imenovala Cesarsko-kraljeva študijska knjižnica v Ljubljani, ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je postala Državna študijska knjižnica, med drugo vojno Univerzitetna biblioteka, po letu 1946 pa Narodna in univerzitetna knjižnica.

Dokumentarec se ustavi v določenih poglavjih zgodovine knjižnice, predvsem pa spregovori o izjemnih predmetih, ki jih hrani, ter ljudeh, ki skrbijo, da se vsa ta dediščina ohranja za zanamce. Film sledi poti knjige, ki jo ob prihodu v NUK ustrezno opremijo in v centralnem skladišču čaka bralca, da jo prevzame v matični stavbi. Popelje po simbolni iniciacijski poti, kot si jo je Plečnik zamislil ob vzponu po stopnišču proti veliki čitalnici. V tej so študirale številne generacije, nekateri pa tam gradivo redno študirajo že več kot 70 let in se še spomnijo ruševin zaradi trčenja poštnega letala v knjižnico.

Mimogrede, zgodovino NUK-a so zaznamovale tri nesreče – dva požara in potres. Prvo zbirko so obsegale knjige jezuitskega kolegija, ki so jih ravno začeli popisovati, ko je leta 1774 knjižnica pogorela in ohranilo se je zgolj 637 knjig. Knjige so nato sto let hranili v ljubljanskem liceju, dokler stavbe po velikonočnem potresu niso podrli. Na začetku leta 1944, le tri leta po selitvi v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, je na veliko čitalnico padlo poštno letalo. Takrat je zgorelo več kot 40.000 knjig.

Če se izgubi vse znanje tega sveta, bodo morda znali razvozlati kakšno natisnjeno knjigo
S pričakovanji nove stavbe, o kateri se govori in jo pričakujemo že od poznih 80. let 20. stoletja naprej, se odpre tudi premislek o prihodnosti tiskane knjige. Muratović še vedno rad vzame knjigo v roke, še zlasti, če je dobro oblikovana, jo prelista. "Všeč mi je vonj tiskarske barve. Knjigo priročnejše vzameš k sebi v posteljo kot prenosni računalnik. In če se vprašamo, kaj bo ostalo za našo civilizacijo: če se izgubi vse znanje tega sveta, bodo morda znali razvozlati kakšno natisnjeno knjigo, kakor so razvozlali hieroglife – zapletene kode, v katero je zapisana digitalna ali zvočna knjiga na elektronskem nosilcu, ne bo prepoznal nihče."