Zdaj so na Novi Zelandiji filmarji na boljšem, saj se lahko pohvalijo s statistiko, ki govori o tem, da si je v sezoni 2005-06 vsaj en domači film ogledalo 1,3 milijona Novozelandcev, sezono prej pa le 185.000. V državi, ki ima štiri milijone prebivalcev, je to velik uspeh, k njemu pa je pripomogel predvsem film Lovec na rekorde režiserja Rogerja Donaldsona, ki je privabil gledalce v kine, jih navdušil in pripravil do tega, da si ogledajo tudi druge domače filme.

Hopkins navdušil Novo Zelandijo in svet
Donaldson je film z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi posnel z zelo nizkim proračunom, ki mu je komaj omogočil, da je izdelek z zelo zategnjenim pasom pripeljal do premiere. Takrat pa je napočil čas za ovacije; zgodba o starem motoristu, ki si je s svojim indianom tako neznansko želel podreti hitrostni rekord v svoji kategoriji, da mu ni bila nobena ovira previsoka, da ne bi prispel do dirkališča Bonneville Salt Flats v Utahu v ZDA, je bila več kot toplo sprejeta. Tudi gledalci po svetu so uživali ob filmu, v katerem Hopkins kot Burt Munro stresa kar iz rokava duhovite pripombe in življenjske modrosti.

Smisel za humor zmaguje
Kot pravijo Novozelandci, pa je prav njihov smisel za humor in dobro ujet občutek, da so bili za nekaj prikrajšani, v katerem prav uživajo, prispeval k temu, da so njihovi filmi v zadnjih letih tako priljubljeni. Lovec na rekorde je hitrostnim rekordom tako dodal še finančnega in postal domači film, ki je v zadnjem desetletju pospravil največji zaslužek, v zgodovini novozelandskega filma pa je v tej kategoriji drugi. Boljši od njega pri zbiranju dolarjev je bil le film Nekoč so bili bojevniki, ki je zaslužil 5,8 milijona dolarjev, medtem ko je Lovec dobil 4,9 milijona.

Pol filmov doseglo zavidljiv uspeh
Nasmeh na ustnice pa Novozelancem ne prikliče le Hopkins, ampak tudi pogled na dosežke zadnjih dveh let. V tem obdobju je premiero dočakalo osem domačih filmov, od tega so se štirje prebili med deset nabolj priljubljenih novozelandskih filmov vseh časov. Na tretjem mestu med njimi je Legenda o jezdecu kitov, za katerega številni pravijo, da je leta 2003 začel filmski preporod v deželi Kiwijev. Zaslug zanjo ne gre zanikati niti Petru Jacksonu, ki je s trilogijo Gospodar prstanov ovekovečil novozelansko pokrajino in prav po filmsko pihal na dušo svojim rojakom.

Premalo res dobrih producentov
Vse pa le ni tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. V Združenem kraljestvu so spremenili davčno zakonodajo, zaradi katere se snemanje na Novi Zelandiji ne izplača več, tako kot se je do zdaj. In čeprav je vlada naklonjena filmski industriji, je vedno težje dobiti denar za snemanje. Bolj kot kdaj prej so tako zaželeni izkušeni producenti, ki znajo nabrati dovolj sredstev za snemanje in jih pametno razporediti od prvih scenarističnih poskusov do premiere.

Kiwiji se kljub temu ne dajo. "Vsako leto je težje zbrati denar za filme, pa smo v tem času naredili večje, boljše in uspešnejše filme. V tem ne vidim nobene povezave," je dejala Ruth Harley iz organizacije Film Commission CEO, ki kljub vsemu ostaja optimistka glede nadaljnjega razvoja novozelandskega filma.