Vsaka vojna se na koncu v kolektivnem spominu skrči na en prizor: v primeru druge svetovne vojne je to fotografija novinarja Joeja Rosenthala. V objektiv je ujel prve dni bitke za Ivo Džimo, ki je skupaj terjala 21 tisoč japonskih in 6.800 ameriških življenj. Foto:
Vsaka vojna se na koncu v kolektivnem spominu skrči na en prizor: v primeru druge svetovne vojne je to fotografija novinarja Joeja Rosenthala. V objektiv je ujel prve dni bitke za Ivo Džimo, ki je skupaj terjala 21 tisoč japonskih in 6.800 ameriških življenj. Foto:
Clint Eastwood
Clint Eastwood trdi, da film ni alegorija ali kritika vojne v Iraku, priznava pa, da med eno in drugo morijo vidi celo vrsto vzporednic. Foto: EPA
Prizor iz filma Flags of Our Fathers
Ameriški vojaki, ki so s fotografijo postali del zgodovine, se po vrnitvi domov kmalu zavedo, da so le lutke v rokah vojne mašinerije.

Fotografija Joeja Rosenthala, portret ameriških vojakov, ki na otoku Ivo Džima dvigujejo zastavo po zmagi nad japonskimi vojaki, še danes velja za simbol ameriške odločenosti, da se med drugo svetovno vojno bojuje za vsako ped - in jo tudi osvoji. No, malo manj domoljubno vzneseni stari maček, Clint Eastwood, v njej vidi simbol potrate človeških življenj in manipulacije z vojaki. Film Flags of Our Fathers, s katerim v isti sapi nekateri že napovedujejo novo nominacijo za oskarja za najboljši film, je zgodba treh izmed šestih vojakov, ki so sredi vojne vihre dvignili danes legendarno zastavo.

Trezen pogled na vojno navdušenje
Ozračje v filmu je zavito v mrakobne tone, bojni prizori so dolgi in ne skoparijo z nasiljem. Režiser z veliko cinične distance pokaže, kako so iz treh vojakov ameriški mediji po vrnitvi v domovino naredili junake samo zato, da so jih lahko uporabili za vojno propagando in nabor novih mladeničev, ki so se hoteli proslaviti na Japonskem. Teh pet minut slave je može zaznamovalo za vse življenje – eden se je vdal alkoholu, drugi je postal zagrenjen, ko je utonil spet v anonimnost, tretji pa se je povsem zaprl vase. Film skuša pokazati, da vse vojne, tudi tiste "pravične", pustijo neizbrisen pečat na udeležencih obeh strani.

Vesterne je prerasel
76-letni režiser je že večkrat povedal, da ni skušal posneti vojnega filma, ampak dramo, ob kateri bi se ljudje zamislili nad pomenom junaštva in močjo, ki jo ima zvezdniški status. O tem bi lahko Eastwood, ki se je iz zvezde špageti vesternov povzpel do enega najbolj cenjenih ameriških režiserjev, veliko povedal iz prve roke. “Že res, da sem v mlajših letih nastopil v več akcijskih filmih, a zdaj se mi zdi, da je čas, da se ukvarjam z resničnimi težavami," pravi mož, ki se je v svojih zadnjih dveh filmih odpiral vprašanja evtanazije (Punčka za milijon dolarjev) in spolne zlorabe (Skrivnostna reka).

Druga plat medalje
"Če se kdo zelo junači na račun časa, ki ga je prebil v vojski, je to verjetno zato, ker je bil ves čas na varnem v kaki pisarni," je prepričan Eastwood. "Pravi junaki so ponavadi redkobesedni, kadar se morajo spominjati vojne." Tak je tudi eden izmed glavnih junakov filma, John Bradley. Ker je Eastwood že tako dobro preučil zgodovino druge svetovne vojne, se bo okrog istih dogodkov vrtel tudi njegov naslednji film: Letters from Iwo (pisma iz Iva) bo vojno prikazal z japoskega zornega kota.