Navdušujoča zgodba o na videz nemogoči in nori ideji ‒ dostaviti klavir v odročno vas v indijsko Himalajo, je ogrela občinstvo na pravkar končanem Festivalu gorniškega filma, režiserju pa prinesla novo nagrado in potrditev, da je bilo večletno delo vredno vsega napora.

65-letnega uglaševalca klavirjev iz Londona Desmonda O'Keefa čaka najtežja dostava v življenju: sto let star klavir, 80-kilogramski model Broadwood and Sons bo iz Londona spravil v osnovno šolo v budistični vasi sredi indijske Himalaje, natančneje vas Lingshed v Zanskarju v Ladaku. Pot, na kateri ga spremljata Harald in Anna, ga vodi skozi svet na robu sprememb, ki ga zaznamujejo tako spokojnost kot tudi stiske. Kdor koli je potoval v Himalaji, dobro ve, da je to drug svet, kjer ima beseda cesta mnogokrat drugačen pomen kot pri nas.

Že sama ideja o premiku klavirja v odročen predel na višino približno 4.000 metrov se zdi nora, kaj šele, da bi posnel film o tem, če pa temu dodamo še, da gre za filmski prvenec, ni druge možnosti, kot da gre za res velike entuziaste.

Britanski režiser Michal Sulima in producent Jarek Kotomski sta bila gosta pravkar končanega 14. Festivala gorniškega filma, kar je bila krasna priložnost za pogovor. Sulima je razkril več o podvigu, ki ga je zaposloval več let. Film je prejel že več nagrad na festivalih po različnih delih sveta, povsod pa naletel na zelo topel sprejem pri občinstvu, kar režiserju pomeni zelo veliko. V Ljubljani sta se razveselila nagrade za najboljši film v kategoriji gorska narava in kultura. "Filmska zgodba združuje skoraj vse, kar je bistveno v življenju: povezanost med ljudmi, duhovnost, vseobsegajočo moč narave, stremljenje po spremembah v svetu, ki so vedno osnovane na osebnih odločitvah, in radost ob dosegu nečesa, kar se nam je zdelo nemogoče," je v obrazložitvi zapisala žirija.

Trenutno je, kot je povedal Sulima, v pripravi televizijska različica filma, švicarska in poljska televizija sta že prižgali zeleno luč za odkup.

Več pa v intervjuju.

Kako se dva fotografa (Michal Sulima je režiser, Jarek Kotimski pa producent, op.) odločita, da bosta posnela film o možakarju, ki bo klavir iz srede Londona dostavil v odmaknjeno vas v Ladaku?
Začelo se je tako, da je Jarek želel kupiti klavir v Londonu. In je izvedel za to delavnico, v kateri dela genij za klavirje, in v njej našel klavir, ki ga je želel kupiti. Desmond je odgovoril pritrdilno: Imam klavir in lahko vam ga prodam. Dva dni pozneje je prišel Jarek v delavnico, da bi prevzel klavir. "Prišel sem, da bi kupil klavir." Desmond je pa odgovoril: "Ojoj, pozabil sem, in ga že prodal nekomu drugemu."

No, tako Jarek ni dobil klavirja, je pa spoznal Desmonda. Začela sta se pogovarjati in Desmond je navrgel idejo, da želi v Himalajo dostaviti klavir. Jareka je prešinilo, da bi bila to dobra filmska zgodba. Bil je ravno v fazi, ko je iskal način, kako se iz sveta fotografije preseliti v svet filma. Desmondu je povedal, da ima prijatelja fotografa, ki je ravnokar diplomiral in bi tudi želel snemati filme.

Pogovorila sva se in se odločila, da čeprav sva se zavedala, da bo šlo za velik zalogaj, saj nihče od naju ni imel nobenih izkušenj s filmom, imava priložnost sodelovati pri zelo lepi zgodbi, ki presega samo dostavo klavirja v odročno vas. Zavedala sva se, da če te priložnosti ne bova zagrabila midva, jo bo najverjetneje kdo drug. Pozneje sva izvedela, da je Desmond sicer svojo idejo pred nama delil že z več ljudmi, a so ga vsi poslušali in mu želeli veliko sreče, nihče pa ni zagrabil zanjo.

Če gledam zdaj nazaj, mislim, da je Desmond potreboval nekoga, ki bo reflektiral njegovo idejo in mu dal potrdilo, da gre za idejo, ki jo mora poskušati uresničiti. Takrat je bil star 65 let. Predtem nikoli ni zapustil Velike Britanije, tako da je to, da je odšel v Himalajo, tudi s tega vidika zanj pomenilo velik korak.

Kako ste se pripravili na samo snemanje? Da za prvenec odideš v tako surovo okolje, je res izjemen zalogaj. Verjetno ste se morali zelo dobro pripraviti na snemanje, ki pa verjetno seveda ni šlo tako, kot ste si zamislili.
Kakšne priprave?!(smeh) Del same zgodbe je bil, da je bilo priprav dejansko malo. Bila sva popolnoma neizkušena kot filmarja, Desmond in njegova pripravnika Harald in Anna pa so umetniki z glavo v oblakih, daleč od podobe pohodnika ali alpinista. Harold ima v enem od prizorov na glavi cilinder, da dobite občutek za njegovo razmišljanje. Tako je bilo.

Skratka, priprav je bilo malo kot tudi tehničnega razumevanja, v kaj se dejansko podajamo. Desmond je pač mislil, da bomo dostavili klavir v vas sredi Ladaka. Seveda je bilo potem popolnoma drugače. Cela produkcija je potekala na tak način, a mislim, da ji točno to daje to očarljivost.

Tudi z Jarekom sva bolj umetniška tipa kot tehnična, a seveda sva se skušala pripraviti čim bolje. Bil je moj prvi film. Priprave doma so imele največ opraviti s srečevanjem z Desmondom, da sva se spoznala, da sva dobila idejo, kako bomo snemali film. A dejstvo je, da so vse moje ideje, kako bom posnel film, kakšni bodo kadri, izginile v trenutku, ko smo prišli v Indijo. Takoj mi je bilo jasno, da ne bom mogel uresničiti nič od načrtovanega. Gre za dokumentarni film, torej ni scenarija, načrt pa sem imel, a takoj mi je bilo jasno, da bom moral delati na drugačen način in da bom moral spustiti nadzor in se prepustiti dogajanju.

Dlje, kot je trajalo potovanje, bolj sem padel v ritem dokumentarnega filma, vidiš, kako deluje, kdaj moraš spustiti nadzor, kdaj snemati, kdaj ne.

Kar se tiče same ekipe, ni bilo veliko priprav. Edino, kar smo se pripravili, je, da sem Desmonda, Harolda in Anno prosil, naj po svojih močeh pišejo dnevnik potovanja, kako doživljajo to potovanje, da nam bodo potem ti zapiski v pomoč, ko se bomo lotili montaže. Pisali so vsi trije, na koncu pa se je izkazalo, da je pričakovano ključen Desmondov del.

Že od začetka sem želel, to sem tudi načrtoval in se je tudi uresničilo, da bi bil pripovedovalec zgodbe Desmond. Na začetku ni bil najbolj prepričan, ni bil za. Saj razumem, nekdo prvič dela film, ne veš, kako boš izpadel. Na koncu pa je potem sprevidel, ob kar nekaj prepričevanja, da bo povedal svojo zgodbo. Če ne bi bil pripovedovalec zgodbe, potem bi bil ton zgodbe čisto drugačen, ne bi bil tako oseben.

Potovali ste res v odročne kraje, kjer je logistika res izjemno trd oreh. Kako ste se organizirali glede pomoči šerp?
Desmond je našel trekinško podjetje, ki ima sedež v Kašmirju v Indiji, torej blizu Ladaka. Razložil jim je, kakšen cilj ima, da želi preseliti klavir, in so privolili v sodelovanje. Organizirali so ekipo, vodjo trekinga. Preden smo odšli na pot, smo se srečali z lastnikom podjetja in naredili načrt, kako bomo potovali, kaj je potrebno za pot.

Vedeli smo, da moramo dostaviti klavir v Indijo v enem kosu, z ladjo, in sicer tako, da bo tam že pred našim prihodom. Najprej smo razmišljali, da bi klavir razstavili na manjše kose, da se ne bi poškodoval. Toda če bi se en sam kos kje izgubil, bi cel projekt padel v vodo. Tako smo morali tvegati in ga poslati v enem kosu. Torej, klavir je z ladjo prišel do New Delhija, od tam po cesti skozi velik del Indije do mesta Leh, do koder smo mi prileteli z letalom in kjer se je za nas začelo potovanje.

Sorodna novica Najboljši gorniški film je zgodba o boju za boljše življenje domorodnih ljudstev

Kako ste potovali potem od Leha dalje?
Ko smo prileteli v Leh, smo tam ostali 3, 4 dni, da smo se dobro aklimatizirali. Če bi dobili višinsko bolezen, bi bil naš projekt obsojen na konec, še preden bi se začel. V tem času, ko smo bili v Lehu, so Desmond, Harald in Anna klavir tri dni razstavljali na majhne kose. Potem smo vse skupaj naložili na kombi in šli po cesti, dokler je ta obstajala, potem pa smo naložili na jake, konje in nahrbtnike. Potem smo šli naprej peš.

V kakšnem stanju je klavir dejansko prišel na končni cilj, vas Lingshed? Koliko dela je imel Desmond z njim?
Imel je kar veliko dela. Bil je res velik poznavalec klavirjev, v svojem življenju je uglasil okoli 20.000 klavirjev. Vsi so mislili, da gre za misijo nemogoče. Kot je videti v filmu, je med potovanjem padel na tla, klavirska tipkovnica je tudi padla in bila zelo poškodovana. Ko smo jo videli, smo mislili, da je šlo vse po zlu, nihče ni želel povedati Desmondu, ker smo se bali, da ga bo infarkt. Ko pa je naslednje jutro Desmond vendarle pogledal tipkovnico, je rekel samo: "Ok, vse bo v redu." Vsi smo si močno oddahnili. Skratka, Desmond je imel na koncu kar veliko dela, ampak mu je uspelo.

V filmu ima zelo pomembno vlogo glasba. Kako ste k sodelovanju privabili nizozemskega čelista in skladatelja Ernsta Reijsegerja, tesnega sodelavca Wernerja Herzoga? Ko že govorimo o slednjem, ne moremo mimo vzporednice vašega filma z njegovim Fitzcarraldom.
Reijseger je zame in Jareka res legenda, sva njegova velika oboževalca. Ja, je vzporednica med Fitzcarraldom in našim filmom. O njej nisem nikoli govoril Desmondu, ker nisem želel, da bi vplivala nanj. Mislim, da ni vedel zanjo, bolj je bila v moji glavi. Gre za vprašanje, kako koristen je lahko klavir sredi himalajske vasi? Je enako koristen kot operna hiša sredi džungle? S tem sem se veliko ukvarjal.

Z Jarekom sva gledala Herzogov film Cave of forgotten dreams, gre za čudovit dokumentarni film o najstarejših poslikavah v jamah v Franciji. Reijseger je zanj naredil glasbo, a takrat še nisva vedela, kdo je podpisal glasbo. To je bila najlepša glasba, ki sem jo kadar koli slišal v filmu. Potem sva odkrila, da je to on in da je Herzogov tesni sodelavec. Bila sva v velikem precepu, kaj narediti. Bilo naju je sram, potem pa sva si rekla, da nimava česa izgubiti. In sva kontaktirala z njim. Pripravila sva nekaj scen iz filma in mu jih poslala. Reijseger je izjemna osebnost, očarljiv, inteligenten, izjemno prijazen in empatičen človek. Res najbolj prijazno bitje na svetu. Rekel nama je, da mu je izredno všeč, kar sva mu pokazala in da bo z veseljem naredil glasbo. Bila sva vzhičena. Še vedno upava, da nama bo uspelo uresničiti, da bi imeli londonsko projekcijo filma v ozkem krogu ljudi, kjer bi Reijseker odigral mini koncert.

Kako po večletnem delu zdaj gledate na film?
Od tega filma ali njemu podobnih lahko odneseš različne stvari: je zgodba o upanju, empatiji, altruizmu … Ampak ena stvar, ki prednjači med vsemi, je, da moraš vztrajati. Kljub vsem dvomom, kljub bolečini, težavam, ko želiš že obupati, ko ti nič ne gre, moraš vztrajati. Pa naj gre za dostavo klavirja v odročen kraj v Himalaji ali za snemanje filmskega prvenca, pa nimaš denarja ali izkušenj. Če vztrajaš, ti bo uspelo. In ko ti uspe in se ozreš nazaj, se spomniš, zakaj si sploh to želel: ker je vredno.

Mislim, da je bilo enako tudi za Desmonda v metaforičnem smislu: želel je dostaviti klavir, bil je izziv zanj in veliko darilo otrokom, mislim pa, da se ni v celoti zavedal, kaj klavir predstavlja kot simbol. Šele ko je, kot na koncu razkriva film, videl, kako so menihi gledali na klavir, koliko veselja je prinesel, in potem govor ravnatelja o harmoniji Vzhoda in Zahoda, pri čemer je klavir simbol te harmonije, se je zavedal, kako simbolično čudovito delo je naredil. Na koncu je izrazil upanje, da bo klavir nekaj, kar bo trajalo. Zame je bilo to čudovito povedano. Desmond je namreč umrl. Predtem se je še nekajkrat vrnil v Zanskar, klavir pa je tudi po njegovi smrti še vedno tam.

Živimo v obdobju, ko rastejo ali ostajajo zidovi med kulturami. Take zgodbe dajejo topel občutek medkulturne povezanosti ne glede na to, kje na svetu živimo.
Ko smo delali film, smo si zastavljali veliko vprašanj. Je prav, da to počnemo? Je pokroviteljsko, da naredimo nekaj takega, da pripeljemo klavir v Himalajo? A na koncu je tako preprosto, da je skoraj naivno. V dokumentarnih filmih je pogosto zaslediti trend razkrivanja negativnih strani družbe. Tudi v tem primeru bi lahko z Desmondom razpredali o tem, lahko bi bili akademski in bi rekli, da gre za "whitewashing". Imeli smo nekaj tovrstnih odzivov, češ, kako si drznete kvariti to čisto kulturo z zahodnim predmetom, kot je klavir. Moj odgovor njim bi bil: Pojdite ven, sprehodite se in naužijte se svežega zraka. Desmondova ideja je bila naivna, v svoji biti je šlo zgolj za prijazno gesto: želel je podariti klavir.
To smo želeli ohraniti, to preprostost, in mislim, da se je povrnilo, da smo želeli predstaviti pozitivno zgodbo.

Film je bil prvič predvajan na filmskem festivalu v Edinburgu. Kakšna je festivalska pot filma, kaj načrtujete za naprej?
Imela sva veliko srečo, da sva začela sodelovati z londonsko distribucijsko hišo, ki nama je veliko pomagala in naju usmerila, na kateri festival naj greva. Najprej sva začela z velikimi festivali, ne gorniškimi, zavedala pa sva se, da je to film, ki je v veliki meri povezan z gorami in hitro se je pokazalo, da ima film na festivalih gorniškega filma najboljši sprejem. Začela sva sicer na festivalu v Edinburgu, kjer sva prejela tudi nagrado. Film je bil predvajan zunaj tekmovalne sekcije. V okviru škotskega kulturnega programa sva film predvajala, še preden sva ga dokončala, in nagrada je bila res odlična popotnica za film. Sledilo je kup festivalov, tudi v Južni Koreji, kjer je film odprl tamkajšnji festival, kar je bila res odlična izkušnja. V zadnjih treh mesecih sva dobila štiri nagrade, tudi v Kanadi in Katmanduju ter zdaj še v Ljubljani. Kar dolgo se s filmom ni dogajalo nič, potem pa je prišlo do preobrata in sledil je pravi razcvet. To je res velika nagrada za naju. Z Jarekom sva veliko vložila v film tudi finančno, zato sva vesela, da se nama na ta način ves trud poplačuje.

Kakšni pa so načrti za naprej?
Vsekakor se bom malo odpočil od snemanja dokumentarnega filma. Film sva pripravljala tri leta, bil je res prava šola filmskega snemanja. Bilo je dolgo potovanje in mislim, da potrebujem še malo počitka. Imam pa že nekaj idej za naprej. Delam v oglaševalski agenciji, to je trenutno moja polna zaposlitev. Ne vem, ali bo moj prihodnji film dokumentarni, mislim, da bo prej igrani.