Leto 2020 se bo namreč zapisalo kot eno najmračnejših let 21. stoletja, čas, v katerem je globalna epidemija uničujoče lomastila po celotnem planetu in pri tem zadušila celo vedno nadvse živahno in kipeče dogajanje na polju kulturne in umetniške ustvarjalnosti. A po drugi strani je možna tudi drugačna drža: prevzeti Fellinijevo perspektivo in tudi v času žalosti in smrti najprej in predvsem slaviti življenje samo.

Prav taka priložnost se nam ponuja danes, ko bodo na Kongresnem trgu v Ljubljani v čast stoletnice avtorjevega rojstva prikazali Fellinijev Rim, enega najčudovitejših in veličastnih poklonov edinstvenosti in kaotičnosti življenja. No, natančneje, življenja v večnem mestu, Rimu. A ne bodimo malenkostni.

Leta 1920 v malem jadranskem mestu Rimini rojeni Federico Fellini, ki je pozneje v življenju postal ena svetovno najbolj prepoznavnih figur italijanske kinematografije, prav maskota rimske Cinecitta, tistega ogromnega filmskega studia v samem mestu, se je uveljavil kot eden avtorjev, ki je v filmske podobe znal najsijajneje prevesti življenje samo. Enega ključnih razlogov za to so številni poznavalci njegovega dela odkrili v dejstvu, da je Fellini pri svojem delu vedno izhajal iz lastnih izkušenj in spominov. In res so njegova dela, od Postopačev, Ceste, Vaje orkestra in Cabirijinih noči, pa vse do njegovih najbolj prepoznavnih del, kot so Amarcord, Osem in pol ter Rim, videti kot njegovo osebno potovanje od Riminija do Rima.

Tudi sam Fellini je večkrat potrdil, da je v njegovih delih ogromno avtobiografskih elementov. A ne le to. Fellini velja celo za tistega režiserja, ki je v filmske podobe znal najbolje prenesti celo lastno nezavedno oziroma podzavestna občutja in doživetja. To je dosegel s slogom, ki so mu številni rekli kar filmski tok zavesti.

Kdor se je pobliže seznanil z njegovim opusom, je lahko neposredno opazoval, kako se je z leti realizem zgodnjih pripovedi vse bolj umikal nekakšnemu nadrealističnemu pristopu, kako je Fellini vse bolj očitno zapuščal rigidne okvire klasične filmske pripovedi in kako je imel veliko raje nizanje krajših vinjet, kasneje celo samo podob, kot pa ustvarjanje trdne pripovedne strukture.

Tako je tudi Rim, kot eno njegovih kasnejših del, filmov zrelega obdobja, celo vesolje daleč od klasičnih filmskih poklonov nekemu mestu. Rim je namreč vročična, divje kalejdoskopska pripoved, nič manj kot udejanjenje toka zavesti v filmskih podobah; to je halucinatorno popotovanje, ki se napaja v avtorjevih spominih, podžiga pa ga njegova burna domišljija.

Tako nas ne vodi mimo klasičnih mestnih spomenikov, pač pa prej mimo javnih hiš in prestižnih palač, mimo nekakšnega prepleta želje po ljubezni in zlagane morale, se nato spusti v mogočne podzemne katakombe, v katerih sobivajo preteklost, sedanjost in prihodnost mesta ter se na koncu vrne v kaotični prometni zastoj na nočnih rimskih ulicah. Še nihče ni tako kot Fellini razkril tistega pravega, življenjsko pulzirajočega utripa večnega mesta, dejstva, da je Rim nerešljivi preplet kaosa in lepote, radosti in bolečine. In kaj bi lahko bilo lepše vabilo v teh nenavadnih časih?

Iz oddaje Gremo v kino.