V filmu The Cove lahko vidimo japonske ribiče, kako na tisoče delfinov zvabijo v skrit zalivček, kjer jih, trdijo naravovarstveniki, lovijo za v zabaviščne parke in pobijajo za hrano. Dokumentarec gre po sledeh skupine aktivistov, ki se mimo policije in ribičev prebijejo v zaliv v ribiški vasi blizu Osake, Taidži, kjer bodeče žice radovednežem preprečujejo, da bi gledali poboj delfinov, ki se začne vsak september. (Film je pravkar prišel v ameriške kinematografe, japonskega distributerja pa še ni dobil, japonsko veleposlaništvo v ZDA pa se svojem odzivu na film sklicuje na kulturne razlike med državama in opozarja, da je v območju okrog Taidžija delfinovo meso običajen del prehrane).

Film, ki ga kritiki ne morejo prehvaliti ("Ekoaktivistični dokumentarci niso bili še nikoli tako osupljivi," piše, denimo, Variety), je dobil tudi nagrado občinstva na letošnjem festivalu Sundance.

Spreobrnjeni trener delfinov
Ric O'Barry, vodja koalicije Save Japan Dolphins (in nekdanji trener delfinov za tv-serijo Flipper), se v Taidžiju večkrat letno pojavlja že osem let (in mora zato v zadnjem času prihajati zamaskiran, da bi čim manj pritegoval pozornost tamkajšnjih oblasti). Napoveduje, da bo imel film daljnosežne posledice. "Ko bodo film videli na Japonskem, bo to pomenilo prenehanje obratovanja "zaliva"," je 69-letnik izjavil v nedavnem intervjuju. Sam se je boju proti mučenju delfinov pridružil, ko je eden izmed delfinov, ki jih je treniral za serijo Flipper, naredil (tako je vsaj prepričan) samomor. "Ric je junak," je prepričan tudi režiser filma Louie Psihoyos. "Imel je uspeh, slavo in denar - pa se je vsemu odpovedal in sledil svoji vesti."

Naravovarstvena različica Oceanove ekipe
Film se v nadaljevanju razvije v akcijski triler; med drugim ekipi za prizore v zalivu na pomoč priskočijo strokovnjaki za snemanje pod morsko gladino in vrhunski potapljači. "Film je zgodba o ekipi tipa "Oceanovih enajst", ki skuša priti v skrivno drago in razkriti njene temne skrivnosti. Bilo je izjemno strašljivo. Tega filma skupina filmskih strokovnjakov ne bi nikoli posnela, preprosto preveč neznank je bilo: Koliko bo stalo? Koliko časa bo trajalo? Vsak dan smo tvegali aretacijo ali še kaj hujšega in policija nas je dvakrat izgnala iz mesta. Ne, to ni bil projekt za filmarje, ampak za pirate."

No, večji del filma vseeno pretresa naravovarstvena vprašanja, tudi japonska naprezanja, da bi Mednarodno komisijo za kitolov (IWC) prepričali k umiku prepovedi komercialnega kitolova, ki je v veljavi od leta 1986. Prepoved ne velja za manjše vrste kitov, med katere štejejo tudi delfine.
Dve turobni alternativi: celo življenje skakanja skozi obroče ali nasilna smrt
O'Barry ugotavlja, da love na delfine večinoma sponzorira večmiljardna ameriška industrija vodnih zabaviščnih parkov, ki plača tudi do 150 tisoč dolarjev za enega delfina. Živali, ki nimajo te "sreče", da bi bile izbrane za park, pobijejo in prodajo kot kitovo meso - pa čeprav ima delfinovo meso nezdravo visoko vsebnost živega srebra in so zato, kot se v filmu izrazi eden izmed znanstvenikov, "plavajoči strupeni odpadki". Za porast zastrupitev morskih živali z živim srebrom so krive strupene odplake, ki jih v morje zlivajo industrijski obrati.

O'Barry upa, da bo po ogledu filma vsakdo dvakrat premislil, preden bo kupil vstopnico za predstavo z delfini. Sam se kot nekdanji trener petih delfinov, ki so igrali slavnega Flipperja, počuti neposredno sokrivega za priljubljenost vodnih parkov, ki ponujajo predstave z delfini - torej za vse to, proti čemur se zdaj bojuje. "Po Karibih in v Mehiki imajo ljudje delfine v bazenih za svojimi hišami. Šli so v Sea World in potem sklenili, da si lahko nekaj podobnega omislijo tudi sami. Celo to območje je kot ogromen zabaviščni park z obupnimi razmerami. Vem, da je TV-serija deloma pripomogla k vsej tej zmešnjavi. Prodaja delfinov za jetništvo vsako leto generira dve milijardi dolarjev zaslužka."