Ob 2000-letnici dograditve Emone je v Izobraževalnem uredništvu Televizije Slovenija nastal igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, ki skozi prizmo današnjega časa pogleduje v antični čas.

Bolj kot rekonstrukcija določenega zgodovinskega časa in antične podobe naselbine je film zgodba o mestu, ki se razvija skozi čas. Scenaristko in sorežiserko filma Majo Bahar je namreč zanimalo, kako je antična naselbina vpeta v sedanjost, kako stare ulice sledijo antični tradiciji, pa tudi, kako se v njem kaže odmev poznejših obdobij. "Vsak dan hodimo mimo mestnih spomenikov, prostorov, pa ne vemo, kakšen pomen in funkcijo so imeli v preteklosti. Zanimalo nas je mesto kot takšno, njihov razvoj od prazgodovine naprej." Nastal je portret mesta kot živega organizma in njegove preobrazbe skozi čas.

Imperij 60 milijonov ljudi
Mesta so bila v obdobju Rimskega cesarstva razmeroma samostojne administrativne enote, vendar dobro povezane s središčem. Imperij je pokrival približno 5 milijonih kvadratnih kilometrov; razprostiralo se je prek celotnega Sredozemlja, celinske Evrope do Donave in Rena, pa vse do Britanije, prav tako po območju severne Afrike in Bližnjega vzhoda. V njem je živelo 60 milijonov ljudi, sobivalo več različnih kultur, zato je bilo mesto pomemben instrument za širjenje rimskega načina življenja. Tudi globalizacija ima korenine v antičnem času. Rimska moda se je širila tudi v najbolj oddaljena mesta imperija, tudi svoje izdelke so izvažali na vse konce daleč naokoli. Iz Akvileje (Ogleja) in Mutine (Modena) so, denimo, izvažali na milijone oljenk.
Na stičišču poti in kultur
Film se ustavi v še enem mestu z bogato antično zapuščino. Carigrad je sicer mesto neprimerljivo večjega obsega in večjega pomena, zlasti potem ko je s Konstantinom Velikim postal prestolnica vzhodnega dela imperija, zato pa jima je skupna ugodna lega. Obe mesti ležita na pomembnem stičišču poti. "Območje današnje Ljubljane je bilo vedno bila stičišče poti, ki so povezovale Apeninski polotok in Srednje Podonavje oz. Zahodni Balkan. Carigrad pa je mesto, ki povezuje Evropo in Azijo. Obe mesti torej ležita na stičišču kultur, obenem pa sta pripadala vsako svojemu delu imperija, Emona zahodnemu, Konstantinopel pa vzhodnemu," razlaga Maja Bahar.
Na sledi Magnencijevim kovancem
V današnji Carigrad filmsko zgodbo popelje napeto iskanje novca iz znamenite najdbe Magnencijevega časa. Išče ga glavni protagonist filma, Vito (igra ga Dejan Spasić), novodobni Emonec, ki je po poklicu arhitekt, po strasti pa numizmatik. Prijatelj Dušan mu pove, kje bi lahko bil eden od kovancev iz prevratniškega časa, ko so Magnencijevi privrženci med Emonci vseh slojev z življenjem plačevali strateško lego svojega mesta. Gre za izmišljeno zgodbo, ki pa temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih in najdbi, ki so jo v preteklem stoletju odkrili v Ljubljani. Dve let po tem, ko je je 350 vojska Magnencija razglasila za zahodnega vladarja, je legitimni vladar Konstancij II. spet vzpostavil svojo oblast. Magnencijevi privrženci so pogumno branili zidove Emone, marsikdo je ob tem izgubil življenje, pred tem pa prejel plačilo, ki ga je pravočasno skril na varno. Eden takšnih zavojčkov so 1.500 let pozneje našli na Igriški ulici v Ljubljani. Med izkopavanji je precej kovancev izginilo, razpršili so se po vsej Evropi, eden je celo v New Yorku, Vito pa pride na sledi tistemu, naj bi pristal v Carigradu.
Novo odkrivanje Emone
Ohranjeni ostanki Emone nam tudi povedo, kako je poznejši čas sprejemal sledi predhodnih dob. Kako je Emona postopoma izginjala plast za plastjo, potem ko so srednjeveški gradbeniki njene stavbe izkoristili kot gradbeni material novih stvaritev. Pa tudi kako je 20. stoletje Emono spet odkrivalo, v svoji zazrtosti v uresničitev modernih urbanističnih konceptov pa jo tudi uničevalo. Težko si je predstavljati, kako so jeseni leta 1962, denimo, razstreljevali severno emonsko obzidje, ki je bilo takrat še visoko štiri metre.
Arheologi v bran antičnim najdbam
Poznejši zazidalni načrti šestdesetih in sedemdesetih let so Ljubljano spremenili v pravo gradbišče, sočasno pa v najdišče, na katerega so drli arheologi in študenti iz vseh koncev tedaj skupne Jugoslavije. Navdušeni nad čudovitimi najdbami, ki so jih odkrivali ob glavnih ljubljanskih cestah, so cele dneve dežurali ob gradbenih jarkih, da se kakšen tisočletja star ostanek ne bi za večno izgubil v neznano.
Do takšnega zanesenjaštva danes redko pride, razmišljanje o preteklosti pa prepogosto izgublja svojo veljavo. Morda je ravno ta misel tista, ki se je je Maja Bahar med snemanjem filma še enkrat zavedela. "Kako pomembna je dediščina, ki so nam jo predniki zapustili in kako močno je še danes prisotna v naših življenjih. Naša infrastruktura temelji na sistemu, ki so ga vzpostavili že v antiki. Mi smo to nasledili. Zato se mi zdi, da premalo razmišljamo o preteklosti in jo upoštevamo pri razmišljanju o prihodnosti."

Dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, si oglejte v priloženem videposnetku