V Cankarjevem domu si bo od maja do oktobra mogoče ogledati arheološko razstavo Aueae Iasae. Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) pripravljajo arheološko razstavo z naslovom Emona - mesto v imperiju, ki bo na ogled od konca maja prihodnje leto do maja 2015, v Narodnem muzeju Slovenije pa bodo postavili razstavo, ki bo izpostavila pomen Rimljanov za širše območje Slovenije. Odprta bo od maja 2014 do maja 2015.

V spremljevalnem programu bo MGML v Jakopičevi galeriji na ogled postavil zbirko fotografa Koudelke na temo rimskih artefaktov (od maja do julija) in na Jakopičevem sprehajališču fotografsko razstavo z naslovom 2000 let Emone (od julija do avgusta). Na Ljubljanskem gradu bo v spremljevalnem programu od maja do septembra na ogled arheološka razstava Emona - Ljubljana 2000 let - urbani razvoj mesta.

Od nekdaj priročna lega "na prepihu"
Natančna letnica nastanka Emone ni znana. Prvič jo je sredi 1. stoletja omenil vsestranski starorimski učenjak Plinij starejši, ki se je ukvarjal z zgodovinopisjem, jezikoslovjem, retoriko, filozofijo in še marsičem. Mestno obzidje je bilo verjetno dograjeno med letoma 14 in 15 našega štetja, prvi kolonisti, ki so poselili ozemlje znotraj obzidja, pa so izvirali pretežno iz mest v Padski nižini in Akvileji. Ob postopni decentralizaciji države je Emona kot najvzhodnejše mesto Italije ob meji Iliriki postala strateško izjemno pomembno mesto in v 4. stoletju je bilo to tudi pogosto prizorišče spopadov v državljanskih vojnah.

Rim v malem
Kolonija Emona je bila rimsko in sploh prvo mesto na območju današnje Ljubljane. Kot natančen stroj, povezan z drugimi mesti, je pomagala poganjati imperij. S svojo univerzalno obliko, arhitekturo, načinom življenja, pravnim redom in vrednotami je vzgajala prebivalce mesta v lojalne rimske državljane. S svojimi obredi in pravili delovanja je krepila skupno politično ideološko in kulturno identiteto, so ob napovedi razstave zapisali v MGML-ju.

Po sledeh antične Emone danes
Sicer pa se je v samem središču Ljubljane do danes ohranilo več sledi Emone, ki pričajo o življenju v rimskem mestu. V arheološkem parku Emonska hiša je mogoče videti ostanke stanovanjske zgradbe s konca 4. in začetka 5. stoletja. Glede na kakovostno stavbno opremo - tlaki, mozaik, ogrevanje - je tu prebivala premožna in ugledna rimska družina.

Na Erjavčevi cesti nasproti Cankarjevega doma je arheološki park Zgodnjekrščansko središče. Tu so med arheološkimi izkopavanji odkrili rimsko stanovanjsko zgradbo, ki je bila zgrajena na začetku 1. stoletja, nato pa v skoraj 500 letih svojega obstoja večkrat prezidana. V drugi polovici 4. stoletja je bil del hiše prezidan v zgodnjekrščansko molilnico, na začetku 5. stoletja pa so zgradili še krstilnico z bazenčkom za krščevanje.

Skoraj v celoti je ohranjen tudi južni krak obzidja rimskega mesta. Na začetku 20. stoletja ga je izkopal in restavriral kustos takratnega Deželnega muzeja, danes Narodnega muzeja Walter Schmid, v 20. letih, ko je kazalo, da ga bodo porušili, pa sta se zanj zavzela tedanji spomeniški konservator France Stele in arhitekt Jože Plečnik.

Rimska zasedba širšega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem Balkana. Arheologi so leta 2008 na območju, kjer se je plovna Ljubljanica najbolj približala Grajskemu griču, odkrili sledove dveh vojaških taborov. V prvem desetletju 1. stoletja pa so Rimljani na prostoru današnjega središča Ljubljane ob levem bregu Ljubljanice postavili kolonijo Julijo Emono. V mesto so naselili koloniste iz severne Italije.

In kaj so Rimljani kdaj storili za nas?
Za obdobje razcveta Emona velja čas od 1. do 5. stoletja. Mesto je imelo pravokoten tloris z osrednjim trgom - forumom in sistemom pravokotno križajočih se cest, med katerimi so bile stavbne površine. Pod cestami so v smeri zahod-vzhod tekle kloake, večji kanalizacijski kanali, ki so odvajali odpadno vodo v Ljubljanico.

Mesto je obdajalo obzidje s stolpi, ponekod pa tudi en ali dva jarka, napolnjena z vodo. Poseljeni so bili tudi nekateri predeli zunaj obzidja. Ob severni, zahodni in vzhodni vpadnici v mesto, iz smeri Celeje, Akvileje in Nevioduna so uredili grobišča.

Zaradi svoje lege je imela Emona pomembno vlogo v vojaškem obrambnem sistemu rimskega imperija. Od druge polovice 4. stoletja pa vse do madžarskih vpadov v 10. stoletju je bil ta prostor prehodno ozemlje na poti do Apeninskega polotoka.

Jazonovo prezimovališče
Mitična pripoved o začetkih Emone je nekoliko drugačna. Na svojem popotovanju iz Grčije naj bi jo ustanovili argonavti, ki jih je vodil Jazon. Z zlatim runom so se vračali s Kolhide proti domu: z ladjo Argo so zapluli iz Črnega morja v Donavo, nato po Savi in Ljubljanici pluli do mesta, kjer so prezimili. Na tem mestu so ustanovili Emono, spomladi pa zapluli do Nauportusa (Navporta - Vrhnike), tam ladjo razstavili in jo prenesli do reke Akylis ter nato zapluli v Jadransko morje.

Vdor barbarov
V obdobju med 4. in 6. stoletjem, ko je rimski imperij počasi razpadal in ko je oblast postajala vedno bolj decentralizirana, so se nekatera izmed plemen, ki so jih Rimljani poimenovali s skupnim imenom barbari, ustavila tudi v emonskem prostoru. Tako so v zimi 408/9 pred Emono taborili Zahodni Goti, ob svojem pohodu leta 452 so jo delno razdejali Huni, tod mimo so leta 568 v Italijo potovali Langobardi, sledili pa še so vdori Avarov in Slovanov.

Mesto Emona se zadnjič omenja kot škofijski sedež leta 579, emonski škof pa zadnjič leta 590. A tedaj je bil škof verjetno že begunec na jadranski obali, kamor so se zatekli tudi Emonci. Naselbinska kontinuiteta v Ljubljanski kotlini je bila nato do prihoda Slovanov zelo šibka, a to je že druga zgodba, v kateri ime Emona nima več kaj dosti iskati.