Film Der Baader-Meinhof-Komplex po mnenju nekaterih kar pretirava v krvoločnosti in nazornosti prikaza dejanj RAF-a in tako iz njegovih protagonistov ustvarja junake; morebiti negativne, a vendar junake. Foto: EPA
Film Der Baader-Meinhof-Komplex po mnenju nekaterih kar pretirava v krvoločnosti in nazornosti prikaza dejanj RAF-a in tako iz njegovih protagonistov ustvarja junake; morebiti negativne, a vendar junake. Foto: EPA
Der Baader-Meinhof-Komplex
Kölnsko deželno sodišče meni, da film Der Baader-Meinhof-Komplex kljub nekaterim netočnostim ne krši človekovih pravic žrtev RAF-a in njihovih svojcev. Foto: MMC RTV SLO

Sodišče v Kölnu je zavrnilo tožbo Ignes Ponto, vdove predstavnika dresdenske banke (Dresdner Bank), ki so ga predstavniki terorističnega gibanja Frakcija rdeče armade (Rote Armee Fraktion) umorili 30. julija 1977. Kot piše časopis Die Welt, je Pontova tožbo vložila zato, ker naj bi film režiserja Ulija Edela zelo neverodostojno prikazoval ta v njenem življenju najbolj tragičen dogodek. In ta 'napaka' se je dogodila, čeprav ustvarjalci filma vedno znova poudarjajo zgodovinsko verodostojnost filma. Posebno neodpustljivo je zanemarjanje dejstva, da je morala Ignes Ponto z lastnimi očmi gledati usmrtitev svojega moža, medtem ko v filmu to ni tako predstavljeno.

Tožba vendar ni bila zaman
Kljub dokazom o ponarejanju dogodkov je sodišče presodilo, da filmarji niso kršili človekovih pravic vpletenih v dejanja RAF-a in niti niso ranili njihovega dostojanstva, kajti film nikakor ne maliči njihove osebnosti in zato po ogledu filma nihče ne bo spremenil svojega mnenja o Ignes Ponto ali dobil napačne predstave o njej kot o človeški osebi. Čeprav je njena tožba propadla, Ignes Ponto in njen odvetnik Christian Schertz menita, da proces nikakor ni bil zaman. Odprl je namreč javno razpravo o filmu, ki očitno ni tako zelo verodostojen, načel pa je tudi vprašanje ravnanja s še živimi žrtvami RAF-a oziroma s svojci ubitih.

Kolikor (ne)izkušenj z RAF-om, toliko sodb
Resnica je, da je sodb o filmu skoraj nešteto; to, ali je nekomu film pri srcu, ali se komu gnusi ali se kdo ob njem celo prešerno zabava, je predvsem odvisno od tega, kako tesno je dogajanje okoli RAF-a povezano z njegovim osebnim življenjem. To seveda velja za Nemce. Tako je že nemudoma po premieri Gerhart Baum, ki je v času RAF-a deloval kot sekretar v notranjem ministrstvu ZRN-ja, avtorje filma obtožil, da so naredili spektakularen triler, ki rafovce predstavlja kot nekakšne junake; zares negativne, a vseeno junake. Ravno nasprotno pa je Hans Martin Schleyer, sin v RAF-ovem nasilju ubitega Jörga Schleyerja, film pohvalil. Priznal je, da gre za zelo 'trd' film, ki zelo nazorno pokaže vse grozote nasilja, ki pa ravno zato opozarja na to, kako 'zakrknjeni' in nečloveški so bili rafovci.

P. B.