V dokumentarcu L'enfer (Pekel Henri-Georgesa Coluzota) bo namreč takrat 26-letno igralko mogoče videti v do zdaj neobjavljenih prizorih iz filma L'enfer (Pekel) tega slavnega francoskega režiserja.

Filmski material, ki ga je za približno 15 ur, je bil dolga leta izgubljen - vse dokler ga filmarja Serge Bromberg in Ruxandra Medrea nista potegnila iz zaprašenih kotov različnih arhivov ter ga zmontirala v dokumentarec. Vsi, ki so bili navzoči ob nastajanju Clouzotovega Pekla, se spominjajo napornega snemanja, ki so ga vedno znova prekinjale ponovitve izvirnih in rekonstruiranih prizorov.

Vrtinec norosti in ljubosumja
Snemanje eksperimentalnega filma s številnimi, za tisti čas zelo naprednimi posebnimi učinki, se je začelo leta 1964, nikoli pa ni bilo dokončano. Med delom je Clouzot vedno znova prihajal navzkriž s svojima glavnima igralcema, Schneiderjevo in Sergiom Reggianijem. Slednji je moral igrati preobremenjenega, jezljivega direktorja hotela, ki postopoma razvija paranoične blodnje v zvezi s tem, s kom vse ga žena vara. Vsaka nova teorija ga potisne globlje v osebni pekel, dokler se dokončno ne zlomi, kar ima seveda tragične posledice.

Dihal Hitchcocku za ovratnik
Režiser je nazadnje med snemanjem prizora, v katerem si Romy Schneider izmenjuje nežnosti z neko žensko, dobil srčni infarkt. Umrl je sicer šele leta pozneje, 1977 v Parizu, velja pa morda omeniti, da je v Clouzotu celo sam Alfred Hitchcock videl resnega tekmeca za naslov "mojstra suspenza". Še več, Psiha se je lotil predvsem zato, ker si je zadal cilj, preseči Clouzotov morda največji dosežek, Les Diaboliques.

Opuščeni Pekel je leta 1994 po Clouzotovi predlogi vendarle posnel Claude Chabrol, tokrat z Emmanuelle Béart in Françoisom Cluzetom v glavnih vlogah.