Zimski vojak in FTA, oba iz leta 1972, sta filma iz »bunkerja« na ameriški način. Oblast v ZDA le redko jasno in odkrito prepove kakšen film. Dokumentarec Johna Hustona o psihološki rehabilitaciji veteranov druge svetovne vojne Naj bo luč (Let There Be Light, 1946) je primer tega, ampak pogosteje se zgodi, da filmi enostavno ne pridejo v širšo distribucijo ali izginejo iz kinematografov brez pojasnila. Prvo se je zgodilo Zimskemu vojaku, drugo pa filmu FTA z Jane Fonda na vrhuncu njene politične dejavnosti. Šele več kot trideset let pozneje, v novem tisočletju in času novih vojn, sta dostopna širšemu občinstvu v Združenih državah.

Srce teme
Zimski vojak (Winter Soldier) je potovanje v izprijenost vietnamske vojne in vojne sploh. Film, ki ga je režiral kolektiv 19 ljudi, med njimi poznejša dobitnica oskarja Barbara Kopple, je posnetek Preiskave zimskega vojaka (Winter Soldier Investigation), v kateri so mladi ameriški veterani vojne v Vietnamu med 31. januarjem in drugim februarjem leta 1971 pred kamerami v Detroitu pripovedovali o zločinih, ki so jim bili priča ali v katerih so sami sodelovali.

Predsednik Barack Obama je v razglasu ob petdesetletnici začetka ameriške vojne v Vietnamu pred nekaj leti cementiral uradno podobo vojne, ko je pohvalil vojake, ki "so se prebijali skozi džungle in riževa polja, vročino in monsune v junaškem boju za ideale, ki so nam kot Američanom tako dragoceni … Ti ponosni Američani so potrdili najvišjo tradicijo naših oboroženih sil.« Streznjujoče je potem slišati eno izmed prič v Zimskem vojaku: »Najprej smo zažgali celo vas, potem smo pobili vse, da bo jasno, da se ne zajebavamo"; ali pojasnilo, zakaj šteti severnovietnamske vojne ujetnike šele, ko jih izkrcaš iz helikopterja: "Nikoli jih ne štej, ko jih vkrcaš, ker boš potem verjetno moral pojasnjevati, če kakšnega vržeš ven med poletom."

Težko si je zdaj predstavljati, kako je Amerika takrat doživela Vietnam. Preden je val filmov, ki se je začel nekaj let po koncu vojne, naredil iz vietnamskega veterana mučenika, se je glavna debata vrtela okrog vedenjja ameriških vojakov. Potekala je v senci najbolj znanega, ampak ne edinega pokola, v vasi My Lai 4, ko so ameriški vojaki 16. marca 1968 ubili okoli petsto žensk, otrok, starcev in dojenčkov v štirih urah z odmorom za malico. Pričevanja v Zimskem vojaku odkrivajo kulturo rasizma in dehumanizacije, sadizma, ubijanja čim večjega števila Vietnamcev, borcev ali navadnih kmetov, da bi se dvignila kvota ("Če je mrtev in je Vietnamec, potem je vietkongovec"), posilstev, zažiganja vasi, pohabljanja in brezciljnega in vseprisotnega ubijanja otrok. To je, z besedami enega izmed vojakov, "vsakdanji teror" vietnamske vojne.

Res je, da sami Vietnamci v filmu nimajo glasu, da je Zimski vojak končno tudi film o veteranih. Ampak vietnamski obrazi na filmih in fotografijah, ki so jih posneli sami vojaki, nam ne dajo miru. Ni mogoče ne čutiti tragedije naroda, ki ga okupacijska vojska sploh ne dojema kot nekaj človeškega. Naš odnos do samih veteranov, ki pričajo, zakomplicira to, da nekateri sami priznajo, da imajo krvave roke. Ali je dovolj, da so se odločili javno o tem govoriti? Ali je bolečina, ki jo očitno nosijo v sebi, zadostna kazen?

Nič ni tako težko kot soočiti se z lastnimi grehi proti drugim ali z grehi lastnega naroda proti drugemu. To posebej drži za vojake, ki so naši rojaki daleč od doma; "naši fantje", ki se izpostavljajo nevarnostim, domnevno v našem imenu. Veteran Scott Camile, ki je postal vodilni protivojni aktivist, je prišel na preiskavo kot podpornik vojne. V pogovorih z drugimi veterani in aktivisti je doživel preobrat. "Moral sem priznati, da sem morilec," je povedal veliko let pozneje. "Ubijal sem ljudi, ki so branili svoje domove. Bil sem ranjen zaman. Kri, ki sem jo pustil na vietnamski zemlji, je bila zaman. Moji pajdaši so umrli zaman. S svojimi življenji so plačali za črni marmorni zid v Washingtonu."

Zimski vojak je eden največjih protivojnih filmov; tisto pravo srce teme, ki ga toliko filmov zaman išče. V Apokalipsi zdaj (Apocalypse Now, 1979) nam je to Francis Ford Coppola prikazal kot spektakel. To pa je nizkotna, poceni posneta apokalipsa, brez adrenalinskega naboja ali glasbe Doorsov. Coppolov film je bil spomin na Vietnam. To je Vietnam. Črno-bela tehnika, snemanje z roke in uporaba strašnih barvnih fotografij in filmov, ki so jih vojaki posneli v Vietnamu, na katerih vidimo goreče vasi, mučenje, nasmejane vojake, ki pozirajo s trupli, in neštete pregnane in prestrašene ljudi, otroke … Vse to ne le da obuja spomin na vietnamsko vojno, ampak povzroča isto osuplost, gnev in stud, ki smo jih do nje čutili takrat. To je brezčasen film.

Film se je predvajal na filmskih festivalih v Cannesu in Berlinu ter v evropskih kinematografih. V ZDA je bil prikazan v muzeju Whitney, širše distribucije pa ni imel. Televizijske mreže in javna televizija so ga zavrnile. Prikazan je bil enkrat brez najave na javni postaji WNET v Newarku v državi New Jersey, ko je postaja nenadoma morala napolniti termin. Film je le tu in tam prikazan v "art" kinih ali na univerzah. Doživel je uspeh, ko so ga spustili v kinematografe leta 2005 v času ameriških vojn v Afganistanu in Iraku.

Udarci proti imperiju
Zimski vojak nas spominja, da je mirovno gibanje med vietnamsko vojno segalo tudi v same oborožene sile. Dogodek je organiziralo gibanje Vietnamski veterani proti vojni (VVAW). Hollywood je bolj ali manj izbrisal te protivojne veterane in aktivne vojake iz svoje zgodovine vojne, čeprav so vseprisotni na fotografijah protestov iz tistega časa. Film FTA (1972, Francine Parker) nas vrne v to nezadovoljstvo in uporniško vzdušje. Kratica naj bi pomenila Free the Army oziroma Osvobodite vojsko, a je pogosteje interpretiran kot Fuck the Army ali J… vojsko. FTA je bil politični protivojni vodvil, v katerem sta nastopala Jane Fonda in Donald Sutherland. Leta 1971 sta ga izvajala blizu ameriških vojaških oporišč v državah Tihooceanskega loka. To zbirko nesramnih satiričnih skečev in protestnih pesmi je videlo in ji ploskalo na desettisoče vojakov in mornarjev.

Kar koli si že mislimo o zvezdnikih, ki se ukvarjajo s politiko, ni dvoma, da je bila Jane Fonda nekaj časa zares revolucionarna figura. Njen obisk Severnega Vietnama in posebej poziranje ob severnovietnamskem protizračnem topu je veliko Američanov razumelo kot čisto izdajo v času vojne. Povzročila je tak razdor v Združenih državah, da je studio American International Pictures umaknil FTA iz kinematografov že po enem tednu. Ostal je v glavnem neviden, dokler se ni pojavil na DVD-ju leta 2009.

FTA je prav tako, če ne še bolj, radikalno dejanje, kot je bil njen obisk Hanoja, ker je bil odkriti cilj predstave povzročanje nepokorščine med vojaki in vojakinjami. Gre za poskus miniranja bojevitosti ameriških oboroženih sil. To dela Jane Fonda in njene kolege in kolegice več kot samo aktiviste in aktivistke. To ni nič manj kot revolucionarna dejavnost. Vidimo igralko, kako podpira stavkajoče japonske delavce in mlade filipinske komuniste, ki protestirajo proti ameriškim silam, in poskuša na neformalen način povezati lokalne levičarje s protivojnimi vojaki, ki ne razumejo, kaj počnejo na Filipinih ali na Japonskem, kaj šele v Vietnamu.

Težko je predvidevati, kakšen učinek so takšne dejavnosti imele na vojsko in na vojno. Več kot pol milijona vojakov je dezertiralo med vietnamsko vojno. Prišlo je do uporov vojakov in številnih umorov lastnih oficirjev, po navadi z granatami. Predsednik Richard Nixon je leta 1973, dve leti pred koncem vojne, ukinil vojaško obveznost in ZDA so tako uvedle profesionalno vojsko. Veterani vojn v Afganistanu in Iraku so v letu 2008 organizirali lastno Raziskavo Zimski vojak. Mirovno gibanje v vojski še vedno obstaja.

FTA postavi protivojno gibanje v kontekst širšega upora proti ameriškemu imperializmu. In prikazuje vojake, ki so politično ozaveščeni, čeprav so ujeti v ogromen ameriški vojaškoindustrijski kompleks. Nič čudnega, da sta bila z Zimskim vojakom več kot trideset let nevidna, in nič čudnega, da sta se oba filma spet pojavila v času novih ameriških vojn.