Čeprav Paula še ni začela zares živeti, trdi, da je od življenja že utrujena. Kot ugotovi ob drugi priložnosti, je nostalgična za stvarmi, ki jih še ni počela; bistroumnih nesmislov, s katerim nam postreže film, s tem ni konec. Ona je namreč s strani moškega antagonista označena za mlado žensko, za osebo, ki še ni v celoti uresničila svoje ženske narave.

Ta očitek nanjo leti s strani partnerja in znanega fotografa Joachima, s katerim se je po dolgih letih bivanja v tujini vrnila v njegovo pariško stanovanje. On je pred leti rad fotografiral prebujajočo žensko v njej, ji je ob tem povedal; toda ker se po vsem tem času, ki sta prebila skupaj, ženska v njej še ni zbudila, jo je razočaran čez noč vrgel iz stanovanja. Z drugimi besedami: če ni takšna, kot jo vidi on, se lahko pobere …

V film vstopimo v trenutku Paulinega zloma, ko s čelom udari na vrata njegovega stanovanja in se nemočna zgrudi na tla. Sledi prizor na urgenci, ki nakaže, da bomo gledali filmski portret ranljive osebe, ki težav nima toliko zaradi naslovnih atributov (spola in starosti), kolikor jih ima zaradi družinskega ozadja in ponotranjenih družbenih pričakovanj, s katerimi stopa v odnose z drugimi.

Film Léonor Serraille nam z odmerjenim ritmom, humorjem in stilom predstavlja odnose protagonistke z drugimi ljudmi, s katerih ne stopa le v odnose, ampak je od njih odvisno njeno vsakdanje preživetje. Ko naleti na svojo mater, se pokaže, da ima ta prav tako strupen jezik, toda za razliko od duhovite odrezavosti hčerke, mati brez dlake na jeziku reče tisto, kar ve, da hčer rani. In prav tako kot bivši ji mati pred nosom zapre vrata. Ko se Paula tako prebija v Parizu iz ene začasne nastanitve v drugo ter ob tem poprime tudi za dve službi, kot kak kameleon iz filma Woodyja Allena za potrebe preživetja voljno postaja to, kar v njej vidijo drugi.

Joachim teh skrbi nima, saj je iz premožne družine, je miren in prepričan sam vase, fotografira in predava in v tem je dober. Ko se s Paulo srečata v nakupovalnem središču, kjer ona prodaja spodnjice, se znova zbližata. Od nje pričakuje, da ga bo kot okras spremljala na odprtju razstave; pripne ji uhane in jih, ko se vrneta domov, sname. Ali drugače: v enem izmed zadnjih prizorov filma moški iz mlade ženske z uhani naredi pravo žensko, s semenom pa bodočo mater. Četudi Paula tudi v tem življenjskem položaju ne ve natančno, kaj hoče, je za njen nov začetek dovolj že to, da spozna, kaj je tisto, česar noče.