Če bi po filmu sklepali, da bo nakazal smer, v katero se bo odvila filmska kariera Maje Weiss, bi se zmotili: od tedaj je (med drugim) posnela še romantično komedijo Instalacija ljubezni, zgodovinsko dramo o Angeli Vode in aktivistični dokumentarni film Oči in ušesa boga. Če glede na njene filme lahko o režiserki potegnemo kakšen sklep, je to ta, da težko oblikujemo kakršnekoli sklepe – in film My Way 50: Med iskanim in najdenim svetom, ki ga je posnela letos, s svojo nepričakovanostjo tezo potrjuje.

My Way 50 je avtobiografski dokumentarni film; režiserka se nanj sklicuje celo kot na "filmski selfi". Kljub temu v filmu vidimo bolj malo Maje Weiss – gotovo ne toliko, kot bi pričakovali od klasičnega selfija – in veliko več ljudi, ki jo obdajajo, družbenih dogodkov, ki so zaznamovali njeno življenje in delo ter seveda filmov, ki jih je posnela. V filmu vidimo arhivske posnetke iz njenih študijskih let, ko si je za svoj prvi honorar tajnice režije kupila prvo kamero, začetek zveze s Petrom Braatzem, sodelovanja s sestro, producentko Ido Weiss, s katero sta zasnovali edinstveno filmsko ustvarjalno skupnost, snemanje filmov, kot sta Varuh meje in Instalacija ljubezni; akcijo, ki je spremljala Oči in ušesa boga, potovanje v Ukrajino in tako naprej.

My Way 50 je tako tudi upodobitev nekega določenega kraja in časa: slovenskega prostora, ne le v kulturnem in umetniškem smislu, tik pred razpadom Jugoslavije in v prvih desetletjih samostojne države. Gre tudi za prostor, v katerem v filmskem smislu še vedno močno prevladujejo moški, ki posnamejo devet desetin vseh filmov, kar pomeni, da je filmski portret Maje Weiss še toliko bolj pomemben že zato, ker gre za portret režiserke. Če se za trenutek vrnemo k Varuhu meje, morda šele zdaj zares opazimo, kako strašljivo sodoben film je. Ne le glede naraščajočega sovraštva v zvezi s tujci oziroma priseljenci, temveč tudi glede nove skrajne desnice sploh, ki si poleg politike priseljevanja poskuša podrediti tudi politiko spola, svobodne spolnosti in ženskega telesa. Gre za prikaz dejanskosti, ki je v veliko številnejših filmih moških ustvarjalcev preprosto ne zasledimo – morda tudi zato, ker jih zadeva manj, kot zadeva ustvarjalke. Morda pa ob filmu My Way 50 tako vseeno lahko potegnemo vsaj en sklep: o pomenu tega, da naredimo več prostora za filmske poglede, ki so drugačni od večinskih.