Izvedeli smo namreč, da je tudi danes, kljub za spoznanje večjemu številu ustvarjalk, ki dobijo priložnost realizirati svoje projekte, domača avdiovizualna produkcija izrazito patriarhalno zasnovana. Še veliko bolj, kot je to značilno za mednarodno okolje. Zato je po svoje pričakovano, da so se tudi pri nas dekleta in ženske, ki delujejo v polju AV-produkcije, odločile za odločen upor proti takim razmeram.

A ob teh dogodkih se vendarle velja ozreti tudi v preteklost in spomniti na tiste domače filmske ustvarjalke, ki so boj za enakopravno zastopanost spolov v domači AV-produkciji pravzaprav začele. Pa čeprav ta takrat še ni imel tako pozitivnega družbenega predznaka, kot ga ima danes, in je bil zato veliko bolj negotov. Med njimi gre prav posebno mesto pripisati Maji Weiss. A še zdaleč ne le zaradi tega, ker ji je bilo dano, da je nastopila kot prva slovenska filmska ustvarjalka z igranim celovečernim delom. Varuh meje je bil veliko več: je bil prvi odkriti napad na varuhe patriarhata, prvi domači feministični film ceste. In prav v teh dneh, na Festivalu dokumentarnega filma, je domača javnost dobila izjemno in resnično svojsko priložnost, da pobliže spozna to, za domačo AV-produkcijo nedvomno ključno ustvarjalko: avtoričin dokumentarni avtoportret z naslovom My way 50.

Kljub pregovorni narcisoidnosti ustvarjalcev (in še prav posebej filmskih) se je Maja spretno izognila postavljanju lastnega spomenika in ob svoji 50-letnici posnela "umetničin mladostniški menopavzni portret". Že sama ta Majina opredelitev dela je dovolj zgovorna: govori namreč tako o nujni distanci, ki jo mora imeti avtor pri takem avtoportretu, kot tudi o njenem prefinjenem občutku za avtoironijo. Tako nas Maja povabi na potovanje, ki nas pelje tako skozi njeno intimno kot tudi širšo družbeno dimenzijo okolja in časa, v katerem se je formirala kot ustvarjalka, ter se pri tem sprašuje o svojih motivih in svojem umetniškem credu. Maja je ustvarila še en, zanjo tako značilni kolaž mnogoterih in raznolikih podob, ki pa nikoli ne razpade ali pretvori v preprosto nizanje nepovezanih slik. Naj gre za odlomke iz njenih del ali za fotografije iz njenega življenja – vse gravitira in po svoje interpretira osrednjo podobo dela, podobo Maje Weiss, kot ustvarjalke in kot ženske.

No, omeniti še velja, da nam je bil tistega večera na Festivalu dokumentarnega filma ponujen posrečen in domiselni "filmski dvojček", delo, ki je dopolnilo Majin "avtoportret" - dokumentarni film Peter vs. Harry njene sestre Ide Weiss, filmski prvenec te sicer uspešne domače producentke. Dodal nam je namreč vpogled v še en kompleksni košček njene intime – njen partnerski odnos s Petrom Braatzem, prav tako filmskim (in glasbenim) ustvarjalcem. Ida v svojem delu namreč lepo poudari dvojnost, na katero kot ustvarjalec igra Peter, saj takrat nastopa kot Harry Rag, njegov umetniški alterego. In kot nam simpatično pove tudi Peter, ta Harry občasno povzroča težave – njemu samemu, prav tako pa seveda tudi ljudem, ki ga obkrožajo. My Way 50 in Peter vs Harry tako predstavljata sočen dokumentarno-družinski doublebill, deli, ki sta sicer namenjeni samostojnemu ogledu, a se hkrati lahko tudi svojsko dopolnjujeta.