Gospodična Gradisca nas je zapeljevala v Fellinijevem Amarcordu; Sieglov Umazani Harry nas je šokiral s surovim inšpektorjem Callahanom; potepuhu Charlieju smo se smejali v Chaplinovi Zlati mrzlici; nepozabnega Stanleyja Kowalskega, to, od strasti gnano žival s človeškim obrazom, pa nam je podaril Kazanov Tramvaj poželenje.

Kar povezuje našteta imena, je to, da gre za filmske like, protagoniste neke konkretne zgodbe in konkretnega filma. To je njihov najmanjši skupni imenovalec. Če pa pogled usmerimo v preteklost, v zgodovino filma in jo motrimo kot nekakšno celoto, kot fascinantni preplet vseh do zdaj podanih zgodb ter kot shod in mimohod njihovih protagonistov, skorajda ni mogoče spregledati, da je prej omenjenim likom skupno tudi to, da na neki način izstopajo. Ne samo kot protagonisti zgodbe v odnosu do drugih likov, ampak celo iz same zgodbe. Da presegajo konkretno filmsko delo, s katerim so se rodili, in se kot nekakšne ikone filmske umetnosti vpisujejo v kolektivno zavest družbe. So nosilci neke ideje oziroma so liki, ki v sebi premorejo nekaj univerzalnega.
Filmski avtorji pa te univerzalnosti niso dosegli z mehčanjem individualnosti likov, ampak nasprotno, s poudarjanjem te. In tako so nastali karakterno, psihološko, svetovnonazorsko in ne nazadnje tudi vizualno skrbno dodelani liki, filigransko izpiljeni v svojih gestah, govorici in drži.

Tak se mi je ob določenih zadržkih zazdel tudi Paolo Bresan, protagonist filma Zoran, moj nečak idiot, italijansko-slovenske koprodukcije, pod katero se je kot režiser in koscenarist podpisal Matteo Oleotto. Zgodba filma, umeščena v obmejno okolje med Italijo in Slovenijo, v ruralno pokrajino Furlanije in slovenskega Krasa, spregovori o tem, kako Paola nekega dne preseneti novica, da se je ob smrti v na hitro sestavljeni oporoki nanj spomnila teta Ana iz Slovenije. A tetina "zapuščina" ni nikakršno premoženje, namesto tega mu je naložila skrb za 15-letnega, na videz avtističnega Zorana. Čeprav močno razočaran in nejevoljen, Paolo Zorana vendarle vzame k sebi in kmalu ugotovi, da ima ta poseben dar: izjemno natančno roko, še posebej pri metanju puščice za pikado.

Že sama zgodba pritegne pozornost, saj nam na eni strani predstavi to obmejno pokrajino in življenje v njej, ki ju v filmih le redko videvamo, po drugi strani pa nam sporoča, da nas lahko sprejemanje in odprtost do drugačnosti oplemenitita, nas obogati. Kar je v današnjem času, ko se z obupom in občutkom nemoči med ljudmi širita tudi nestrpnost in nezaupljivost do vsega, kar je drugačno, nadvse pomembna misel. A tu je še protagonist zgodbe, Paolo Bresan, ta zanemarjeni, osorni, neodgovorni, egocentrični, preračunljivi in z alkoholom prepojeni 40-letnik, ob katerem se zdi omemba momenta identifikacije le slaba, že prav neokusna šala.

Oleotto je z vpeljavo takega, do zadnjega diha antipatičnega lika močno tvegal. A izzivu je bil kos. Še več, prav brezkompromisnost in doslednost, s katerima na platnu oživi ta zapleteni lik (pri čemer mu seveda pomaga odlični igralec Giuseppe Battiston), sta tisto, kar še najbolj fascinira. S čimer pa nočem reči, da tudi film kot celota ne preseneti – kljub dejstvu, da se na prvi pogled zdi preveč lahkoten, celo karikiran, kar je ob Oleottovi obravnavi zahtevnih in perečih tem od sobivanja različnih kultur do alkoholizma marsikoga zmotilo. Na vse te kritike najbolje odgovori Oleotto sam:
"Moja naloga je pripovedovati zgodbe, ne pa dežele prikazovati kot lepe. Gledalcem nočem govoriti, kaj je prav in kaj narobe, pač pa jim želim le podati zgodbo in prek nje pokazati, kakšna je naša dežela. In ta je taka, kot jo prikažem v filmu, pa naj nam je to všeč ali ne."

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenia, Radia ARS.