"Vem samo to, da imam rad vino in da rad delam filme. In to dvoje sem združil," je navdušenemu občinstvu po projekciji dejal Oleotto. Ob tem je dodal, da se zdaj že posveča drugemu filmu, kar je velik izziv. "Zdaj pripravljam nov film, a ni lahko. Veliko ljudi mi je reklo, da je prvi film lahko narediti, drugega pa zelo težko. Bomo videli, kaj se bo zgodilo."

Ljubljanske premiere prvenca režiserja Mattea Oleotte se je udeležila številčna ekipa, tokrat predvsem slovenski del. Zoran, moj nečak idiot je v nasprotju z nekaterimi filmi, ki smo jih videli v zadnjih letih, koprodukcija (sodelovala je tudi RTV Slovenija) v pravem pomenu besede: ne gre le za finančno delitev bremena, temveč je slovenski pečat v nasprotju z nekaterimi preteklimi podobnih projektov v filmu dobro viden, saj v njej nastopa več slovenskih igralcev. In tudi slišen, kajti slovenski jezik je slišati v več prizorih, celo v začetnem, v katerem odmeva Oče naš v slovenščini.

Film, ki smo ga videli tudi na zadnjem Liffu, je na beneškem filmskem festivalu v sekciji Teden kritike (RaroVideo Audience Award) prejel nagrado občinstva, to pa še zdaleč ni edina nagrada, s katero se lahko za svoj prvenec pohvali Oleotto.

Glavno vlogo v filmu je odigral odlični Giuseppe Battiston. Njegova upodobitev ljudomrznega, zamaščenega in zapitega Paola je res prepričljiva. Na vprašanje, kaj se je naučil pri snemanju filma, je duhovito odgovoril: "Jesti, piti in trpinčiti bližnje." V enem izmed številnih interjujev je namreč dejal, da vsak film prinese neka nova spoznanja. "Naučil sem se, da je film skupinsko delo in sad dela velike množice ljudi. Naučil sem se, da Slovenija in Italija nista tako oddaljeni, kot sem mislil, in to, da sem danes tukaj, je zame izjemno presenečenje. Če bi mi pred nekaj leti nekdo rekel, da bom predstavljal film v Ljubljani, mu ne bi verjel. Prekrasno je," je bil iskren Battiston.

Vlogo Zorana je odigral mladi mariborski dijak Rok Prašnikar, ki se je za vlogo skoraj čez noč naučil italijansko, čeprav sam pravi, da mu ni ravno uspelo. "Ravno to je dobro, v filmu mi ni uspelo, kar se mi zdi, da je genialno za lik Zorana, ki je slovenski fant in ne razume ničesar." Prašnikar pred omenjenim filmom ni imel nobenih igralskih izkušenj, zato je njegova preobrazba, tudi fizična, v socialno zavrtega in čudaškega najstnika še toliko bolj pohvalna.

Zoran, moj nečak idiot predstavlja zgodbo arogantnega, ciničnega in popolnoma nič empatičnega Paola, ki dopoldneve preživlja na delu v kuhinji doma za ostarele, preostali del dneva pa se zapija v vaški beznici. Tamkajšnji nabor gostov sestavljajo zapiti vaški posebneži, ki ure in ure razglabljajo o prednostih belega in rdečega vina, njihove razlike pa vedno znova uduši njihova glavna združevalna maksima: "Vino je za veselje, voda za pogreb."

Paolo vsakodnevno rutino življenja na podeželju v Furlaniji - Julijski krajini enkrat na teden preseka kosilo pri šefu/prijatelju, ki je poročen z njegovo nekdanjo ženo Stefanio (igra jo izvrstna Marjuta Slamič), v katero je Paolo še vedno zaljubljen. Njegovo življenje se postavi na glavo, ko izve, da je dedoval po svoji slovenski teti Anji Kovač. Sanjajoč o evrih, ki ga bodo končno odpeljali iz "zabačene" italijanske vasice, se pohlepni Paolo s svojim "skropucalastim" kombijem odpravi v Slovenijo, kjer pa doživi hladno prho. Vse, kar je "ostalo" od tetinega premoženja, je njen vnuk Zoran, ki ga izvrstno upodablja Rok Prašnikar.

Bo Zoranov talent Paolu utrl pot do boljšega življenja?
Zoran je neroden 16-letni dijak z velikimi očali, zaostal v socialnem in umskem razvoju, ki se je italijanščine naučil iz dveh knjig, zato je njegova italijanščina visoko literarna, kar sprva naleti na posmeh. Nesposoben pristnega stika s komer koli, nejevoljni Paolo le stežka privoli v to, da bo Zoran oz. Zagor, kot ga sprva zmotno kliče, pet dni v njegovi oskrbi, potem pa bo odšel v psihiatrično ustanovo. A zgodi se velik preobrat. Zoran ima sposobnost, v kateri Paolo zavoha veliko denarja: nikoli ne zgreši sredine na plošči za pikado. Odpelje ga prek meje, kjer brez težav poseka slovensko lokalno pikadno moštvo z Juretom (Jan Cvitkovič) na čelu, in že vidi njegovo zmago na svetovnem prvenstvu v pikadu na Škotskem. No, če smo bolj natančni, 60.000 evrov, kolikor znaša prva nagrada. Prizor v slovenskem baru hkrati jasno pokaže, kakšen tekmovalni odnos imajo prebivalci z obeh strani meja.

Tako kot se spreminja odnos Paola z Zoranom, se spreminja tudi njegov odnos s Stefanio. Sprva je nezaupljiva do njegove širokogrudnosti do Zorana, za katero ne ve, da je zgolj plod preračunljivosti, potem pa se v njej znova vzbudijo stara čustva. Tudi Zoranov oklep asocialnosti se v novem okolju počasi topi: naveže se na glasbeno nadarjeno deklico Anito in se navduši nad pevskim zborom v Doberdobu. Eden od najbolj ganljivih trenutkov v filmu je, ko se vozita domov s pevskih vaj, presrečna v svojem ljubezenskem deliriju. Sledi Paolov trd padec na tla, ki pa utre pot novemu poglavju življenja za oba.

Film na trenutke deluje precej pravljično, hkrati pa tenkočutno odstira pogled v napol pozabljeno podeželje, kjer je alkohol pogosto rešitev ne le za srčne bolečine, temveč tudi za preprosto dolgočasje, ki izvira iz splošne neperspektivnosti okolja. Čeprav je Paolo večino časa do vseh ljudi neusmiljeno nesramen in žaljiv, pa se hkrati zaveda nevzdržnosti svojega obnašanja, kar je lepo razvidno, ko dr. Vrtovcu (Ivo Barišič) prizna, da ne zna živeti z drugimi. Zoran kot njegov antipod predstavlja brezpogojno dobrodušnost, ki počasi stre Paolov ljudomrzniški oklep, ki je dejansko le odsev njegovega strahu pred zavrnitvijo.

Za lepo presenečenje ob koncu včerajšnje premiere je poskrbel igralec Brane Završan, ki je na oder osuplemu Battistoneju, s katerim sta več mesecev sodelovala pri eni od gledaliških predstav, prinesel simbolično nagrado - steklenico. Še en lep dokaz, da ustvarjalnost in odličnost ne poznata geografskih meja.