Če je še lani žirija Festivala slovenskega filma (z Mitjo Okornom na čelu) nenavdušeno ugotavljala, da "niso bili priča nobenemu presežku", na koncu kot najmanjše zlo - tak občutek smo vsaj po njihovih kislih izjavah dobili - za najboljši film izbrala Hvala za Sunderland in s to potezo krmilo festivala za 180 stopinj obrnila od smernic, ki sta jih v prejšnjih letih začrtali zmagi "nemih", nepopulističnih avtorskih poetik Janeza Burgerja (Circus Fantasticus) in Jana Cvitkoviča (Archeo), se je letos obetala (in zgodila) še ena radikalna, morda prelomna sprememba smeri: vendarle smo dočakali spopad težko pričakovanih filmov, o katerih se je tudi v širši javnosti v zadnjem času veliko pisalo in ugibalo in ki niso že vnaprej nujno obsojeni le na festivalsko občinstvo filmske stroke, piškav obisk v Koloseju in nato čez kako leto na nedeljski večerni termin na eni izmed televizij.

Zgovoren je že podatek, da je skoraj vsak festivalski večer portoroški Avditorij do roba napolnila entuziastična truma mladih navijačev z novomeškim (Razredni sovražnik), fužinskim (Čefurji raus!) ali taborniškim (Gremo mi po svoje 2) skupnim imenovalcem, kar gre po našem mnenju bolj kot pragmatičnim "selitvam narodov na Obalo", da bi uzurpirali nagrado občinstva, na kar je v svojem zahvalnem govoru namignila producentka Razrednega sovražnika Aiken Veronika Prosenc, pripisati iskrenemu odzivu na raznovrstnost tekmovalnih filmov, med katerimi je vsak dal glas kakemu nepričakovanemu, doslej spregledanemu segmentu filmskega občinstva.

Z nesporno presežnostjo svojega izdelka je Rok Biček vsakogar, ki je videl "sedmerico veličastnih" (nominirance za najboljši igrani celovečerec), sicer prikrajšal za veselje resnega ugibanja, kdo bo domov odnesel vesno za najboljši film, a glavni akterji se kljub temu niso vdali brez boja. Za resnični festivalski "buzz" sta se sicer najbrž sami prikrajšali ekipi filmov Adria Blues in Dvojina, ki s premiero nista počakali do portoroškega festivala, zato pa je za toliko večje presenečenje poskrbel Marko Šantić (Dom za spominjanje, Sretan put Nedime), ki je letos s filmom Zapelji me v Portorožu "zakrivil" podoben razkol, kot se je zgodil na letošnjih oskarjih: Bičku, režiserju najboljšega filma, je pred nosom odnesel vesno za najboljšo režijo.

Janko Mandić: mlajši brat prihaja na prvi tir
Šantić v svoji intrigantski, eliptični zgodbi o ljubezni, ki pred groteskno kuliso mesnopredelovalnega obrata vzklije med mladima človekoma brez pravega družinskega zaledja, ponuja razmislek o določenem segmentu mladih ljudi, ki si ne morejo privoščiti luksuza študija in "iskanja samih sebe", ker jih je usoda prisilila v odgovorno, odraslo življenje - pa čeprav mu nemara še niso dorasli. Slogovno izpiljen film, ki ga morda kazi le rahlo scenaristično predvidljiv konec, bo verjetno v retrospektivi veljal tudi za veliki filmski preboj nadarjenega Janka Mandića, zdaj že odraslega Egona iz Podgorškovih Sladkih sanj; tudi - letos že z drugo igralsko vesno ovenčano - Nino Rakovec tukaj vidimo v malo drznejši, manj nežno zasanjani podobi, kot smo je navajeni iz Izleta in Dvojine.

Če sta vesni za glavno moško in stransko žensko vlogo več kot zasluženo odpotovali k ekipi Razrednega sovražnika (dobila sta ju Igor Samobor kot nepopustljivi profesor, ki filmsko zgodbo skoraj v celoti nosi na lastnih plečih, in Nataša Barbara Gračner kot med dvema ognjema ujeta ravnateljica gimnazije v kriznem stanju), pa bi za glavno žensko vlogo poleg Rakovčeve najbrž lahko v izbor prišla še Janja Majzelj v Paniki, ekranizaciji istoimenskega romana Dese Muck. Predvsem njej gredo namreč zasluge, da "slovenska Bridget Jones" v režiji Barbare Zemljič ne izzveni kot egocentrična, sebična in neuravnovešena furija, zgodbi o še posebej intenzivni krizi srednjih let pa vdahne ravno toliko zmedene simpatičnosti, da ji ne moremo privoščiti takojšnje institucionalizacije.

Prav tako brez zadržkov se v svoje vloge zdraharjev s Fužin vržejo Dino Hajderović, Ivan Pašalić in Jernej Kogovšek, ki so tudi po Portorožu z Vojnovićevo ekipo filma Čefurji raus! koračili tako avtentično izzivalno (Hajderović je vesno za stransko moško vlogo sprejel z besedami: "Nimam šole, a sem naravni talent. Jebi ga."), da ni dvoma, da njihove filmske, "čefurske" persone niso gola naštudirana forma. Vojnovićev drugi celovečerec, ki se ga - kar najbrž ni pošteno - skoraj ne da gledati neobremenjeno, ločeno od istoimenskega romana, sicer ni brca v temo (kar so številni očitali zgodovinski epopeji Piran/Pirano), saj gledalca učinkovito pri srcu stisne predvsem tam okrog (odprtega) konca, ki kar kliče po nadaljevanju. Vojnović morda res ni stoodstotno učinkovito rešil osnovne težave ekranizacije svojega romana - ker mora izpustiti precejšen del protagonistovih notranjih monologov, se do neke mere odpove tudi pronicljivosti in kritičnosti literarne predloge ter pusti, da dogajanje razpada na ločene epizode "zajebancij" po Fužinah -, a njegov film kljub temu učinkuje tako na igralski kot na čustveni ravni.

Festival minil brez novega "vatentata", ne pa tudi brez provokacij
Prav osvežujoče je bilo videti, da letošnja bera dolgometražnih dokumentarcev pogleda ne uperja v slovensko zgodovino (spomnimo se samo Otrok s Petrička ali Aleksandrink), še posebej zabaven pa je podatek, da je žirija s (sicer kratkega) seznama nominirancev izbrala dokumentarni portret Marka Breclja (v režiji Janeza Burgerja), svojega najglasnejšega kritika, ki tudi "festivalskemu blišču", kot je dogajanje sam (porogljivo?) poimenoval, ni prizanesel s svojimi gverilskimi, "mehkoterorističnimi" prijemi. Med enim izmed pozdravnih govorov vodje festivala Igorja Prassla se je tako pod odrom sprehodil z orjaškim transparentom 'Stremuh', po premieri Burgerjevega filma spljuval krilatice "ministra vdrtih oči", ki smo jih dan prej lahko slišali na otvoritveni slovesnosti festivala, in se javno pritožil nad tem, da je Burger v priletnega parazita vključil tudi (seveda prijazne) komentarje "Igorja Vidmarja, ki ga že 15 let iskreno sovražim, Zorana Predina, s katerim se najbrž ne bom nikoli več rokoval, Lovšina in podobnih ... In zdaj jim moram biti še hvaležen, ker vsi o meni lepo govorijo!" Dokumentarec Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj, ki je sad sodelovanja med dvema velikima egoma, "praznikavim laskačem", kot je Brecelj - ne nenaklonjeno - opisal Burgerja, in "komplicirano osebnostjo", kot je še konservativno označil sebe, je nekakšna kombinacija filma ceste in toka zavesti našega portretiranca, ki lepo pokaže, da vloga rahlo nadrealističnega klovna, ki svoje skeče in provokacije vedno izvaja v spektru političnega anganžmaja, za Breclja ni samo performans, ampak način življenja, obenem pa razgalja klasično slovenceljsko miselnost, da se "je treba brigati zase, za čudake pa se delati, da jih ni".

Med vrhunce letošnjega festivala je treba brez dvoma šteti tudi vse tri celovečerce, ki so nastali v manjšinski slovenski koprodukciji - pa čeprav jih je videla le peščica najbolj trmastih festivalskih obiskovalcev, ki s(m)o se bili pripravljeni spopasti s skrajno neprijaznimi nočnimi oz. skoraj dopoldanskimi urami njihovih edinih projekcij. Najprej je tu Zoran, moj nečak idiot, rahlo "na pravljico cepljena" komedija iz Furlanije - Julijske krajine, ki jo je v sočnih odtenkih izvrstno ovekovečil direktor fotografije Ferran Paredes Rubio. Glavni adut celovečernega prvenca Mattea Oleotta je, roko na srce, Guiseppe Battiston v vlogi ljudomrznega, arogantnega zakrknjenega robavsa, ki priložnost za lahek zaslužek zasluti v prihodu svojega čudaškega, rahlo avtističnega nečaka Zorana iz Slovenije, za katerega se izkaže, da ima neverjeten talent za pikado. (A kaj, ko se ga ne da prepričati, da bi ciljal in zadel še kam drugam kot v sredino tarče ...) Film, v katerem je Zorana upodobil mariborski dijak Rok Prašnikar, ki pred snemanjem menda ni govoril niti besedice italijansko, je lep primer organske koprodukcije dveh dežel, v kateri je Slovenija več kot le "tihi" partner z odvezanim mošnjičkom.

Poleg v tujini že nagrajevanih Krogov Srdana Golubovića je vredno posebej omeniti še eno najpretresljivejših zgodb balkanske vojne, posnetih v zadnjih letih: Halimina pot hrvaškega režiserja Arsena A. Ostojića je srce parajoča zgodba o paru, ki več kot deset let po etničnem čiščenju v Bosanski krajini med razvrščanjem kosti iz skupinskih grobišč naleti na grozljivo resnico o lastni družinski zgodovini. Film o neuresničeni (materinski, partnerski, družinski ...) ljubezni, s katerim bo Hrvaška letos kandidirala za tujejezičnega oskarja, je na puljskem filmskem festivalu v boju za nagrado občinstva premagal vrsto odmevnih komedij. Z zgradbo klasične grške tragedije, ki svoje protagoniste peha neizbežni usodi naproti, nagovori tudi občinstvo iz krajev, ki neločljivega prepleta etničnih in verskih skupnosti na Balkanu nimajo čisto jasno pred očmi. "V teh krajih, kjer ljudje vsakih petdeset let gradijo iste hiše, vsak meter velja toliko kot drugje kilometer," med vožnjo iz bosanske v srbsko vasico skozi stisnjene zobe izdavi Halima (Alma Prica). In resnično: filma po režiserjevih besedah niso hoteli predvajati niti v srbskih delih Bosne, kaj šele na kakem srbskem filmskem festivalu.

Seznam "obveznih ogledov" s 16. FSF-ja bi se dalo nadaljevati v nedogled: tu je fantastična 12-minutna stop-motion animacija Špele Čadež, Boles, pa prvi animirani slovenski vestern Wanted (r. Boris Dolenc), Projekt rak, intimni portret umetnika performansa Ulaya, ki ga je režiral Damjan Kozole, lirično-eksperimentalni dokumentarni portret Karpa Godine Karpopotnik, v katerem se letošnji častni nagrajenec ne pojavi niti v stasu niti v glasu, ter Adagio, kratki film Blaža Završnika o slepem dečku v smučarskem kampu za hendikepirane otroke, ki svet teme s pomočjo svojega neverjetno simpatičnega protagonista odstira brez kakršne koli pokroviteljske drže.

Občuten korak naprej
Včeraj končani 16. festival slovenskega filma je dokazal, da so vse krilatice o tematski enoličnosti, splošni duhamornosti in - v primerjavi s tujino - nekonkurenčnosti slovenskega filma, s katerimi radi razmetavajo predvsem tisti, ki slovenskega filma v kinu niso videli že od Petelinjega zajtrka dalje, popolnoma odveč. Organizatorji se prav tako, hvala bogu, učijo iz izkušenj: pogovori z ustvarjalci so se iz puščobnih predstavitev za novinarje prelevili v sproščene "zajtrke" z režiserji v kavarni avditorija, lokalni prebivalci lahko na projekcije pridejo zastonj, festivalsko dogajanje pa so dopolnjevali tudi koncerti, tako ali drugače povezani s filmi s sporeda (še posebej se je v spomin vtisnil "bosanski psiho" Damir Avdić, ki je besnel v slikovitem ozračju portoroškega skladišča soli).

(Še je) prostor za izboljšave
Na tem mestu bi odgovornim morda namignili le, da bi sklepno prireditev, ki v trenutni obliki še najbolj spominja na suhoparno, obvezno podelitev šolskih spričeval, s kancem glamurja in dejanskega programa (živo izvedbo kakega filmskega komada, uvodnim govorom v maniri oskarjevskih voditeljev, vsaj kako malo plesno točko, morda?) lahko prelevili v slovesnost, ki si jo festival nacionalne kinematografije z dolgoletno tradicijo navsezadnje zasluži. (Če se iz Viktorjev lahko dela tak cirkus ...). Še kako leto ali dve take prakse (in take filmske bere), pa občinstva na večini projekcij ne bodo sestavljali zgolj novinarji in stanovski kolegi avtorjev.