"Nikoli nisem razmišljal, v kolikšni meri se lahko energija, ki nastane med igralci, prenese na film, ki je fikcija," je po današnji projekciji filma za sedmo silo dejal za MMC Krnetić. Dvaindvajsetletni študent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je v filmu vživel v lik glavne osebe Marka. Ob njegovem boku pa so v preostalih glavnih vlogah zaigrali trije naturščiki – Dino Hajderović (Aco), Jernej Kogovšek (Dejan) in Ivan Pašalić (Adi). "Tudi v tem filmu nastopajo v veliki večini profesionalni igralci, razen osrednjih štirih vlog. Je pa velika razlika. Profesionalni igralci – sploh starejši, ki imajo že veliko izkušenj – potrebujejo zelo malo od režiserja. Naturščiki pa potrebujejo ogromno," je za MMC pojasnil Vojnović.

Tako so mlado igralsko ekipo že pred padcem prve klape kalili pod budnim očesom Tomija Janežiča – profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter gledališkega režiserja. On jih je najprej pripravil na to, kaj igra je. "Pomagal jih je povezati v homogeno enoto. Potem pa smo začeli delati na scenariju in začeli spoznavati ostale igralce. Veliko časa smo si vzeli, da ob začetku snemanja niso bili več pravi naturščiki, ampak so že vedeli, kaj sta snemanje in igra. Jaz sem tudi vedel, kaj lahko od njih pričakujem. Presenetilo me je, kako smo na koncu komunicirali: kot igralci in režiser. Vsak dan sem videl, da lahko izvlečem iz njih še več. Moje zahteve so bile vedno višje. Zdaj mislim, da po tem filmu niso več čisto pravi naturščiki. Tisti fantje, ki si to res želijo, upam, da to ni bil njihov zadnji filmski projekt. In da bodo to znanje, ki so ga pridobili tu, pokazali še kje drugje," je poudaril Vojnović za MMC.

Resničnost, ki premaga fikcijo
A v primerjavi z literarno podlago in uprizoritvijo na gledaliških deskah film Čefurji raus!, ki čez dober mesec prihaja na redni spored kinematografov, vnese element realizma, na trenutke krutega, na trenutke naivnega in veselega, v fikcijo. "Meni se zdi, da je ta film anekdota, ampak ne kot šala. Nikoli nisem razmišljal, v kolikšni meri se lahko energija, ki nastane med igralci, prenese na film, ki je fikcija. Čeprav vsi prihajamo iz različnih okolij, smo si zelo podobni. Vsi smo odraščali v podobnem okolju in smo se zato hitro ujeli. In ko se enkrat to zgodi med igralci, postaneš znova ti in ne lik, hkrati pa je film o tem. Umetnost življenja. Ko se umetno ustvari resnično," je za MMC dejal Krnetić.

Poleg omenjenih glavnih igralcev pa je v filmu mogoče videti tudi precej starih izkušenih znancev filmske umetnosti. V manjših vlogah pa nastopijo še Polona Juh, Jernej Šugman, Peter Musevski, Mustafa Nadarević, Violeta Tomić, Vesna Anđelković, Valter Dragan, Moamer Kasumović in drugi. "Pri tem filmu ni toliko važno, kdo je profesionalni igralec, ampak kdo smo mi in kaj nosimo s sabo. Če bi bil eden izmed njih vodoinštalater ali igralec, mislim, da ne bi bilo večje razlike. Mogoče malo drugače razmišljajo o kakšnih stvareh, ampak ni kakšen drastično drugačen proces," je še pojasnil glavni igralec.

Snemalni dnevi na Fužinah
Filmska kamera tako sledi dogodivščinam osrednjih igralcev po Ljubljani, a vrača se na eno mesto – Fužine. Na koncu pa odpelje še v Bosno, na Visoko. A osrednje dogajanje se odvije na obrobju Ljubljane, ki se je za nekaj tednov lanskega poletja spremenila v snemalno prizorišče. "Filmarji nismo ravno najbolj prijetni gostje. Smo zelo bučni, snemamo ponoči, zaparkiramo pol parkirišča … Naši gostitelji pa so bili zelo strpni in smo delili z njimi zelo lepo izkušnjo," je pojasnil za MMC Vojnović.

Fužine kot enota, ki je dihala s filmom
Krnetić je snemalno izkušnjo na Fužinah opisal za "toplo-hladno". "Včasih so do nas pristopali ljudje in nam govorili: 'Vau, kako hudo.' Ko pa smo snemali nočne prizore in so jim reflektorji nabijali v okna, pa jim ni bilo ravno najbolj všeč. Ampak ves čas nekomu nekaj ni všeč. Nazadnje, ko smo bili na Fužinah, so se ljudje kar drli na nas. Ampak to niso bile žaljivke, vpili so: 'O, kje ste?'," je pojasnil igralec in dodal: "To se mi zdi zelo pozitivno. Lepo je, da nekdo neko delo, ki ga ustvarjaš, vzame tudi za svoje, ker je bil del tega. In mislim, da so se ti ljudje med snemanjem počutili, da so del tega, čeprav niso bili nikoli v kadru."

Slovenski film in finance ...
A kot je v navadi za snemanje slovenskih filmov, tudi tokrat ni šlo brez zapletov. "Sami smo imeli odprto vprašanje financiranja še teden dni pred koncem snemanja. Bili smo majhna ekipa s precej natrpanim urnikom, ampak ko na koncu pogledaš nazaj, ostane ta energija, ki so jo sveži filmski obrazi prinesli na snemanje. Ter posebno vzdušje, v katerem smo vsi uživali, in mislim, da se vidi tudi na filmu," je sklenil Vojnović.

Režiser in scenarist je ob sodelovanju legende jugoslovanskega filma Abdulaha Sidrana, scenarista kultnih filmov Emirja Kusturice Se spominjaš Dolly Bell in Oče na službenem potovanju, pripravil scenarij, ki je dogodivščine sedemnajstletnega Marka Đorđića in njegovih fužinskih prijateljev prenesel na filmsko platno. Zgodba o Fužinah, o Marku, Adiju, Acotu in Dejanu, o njihovih čefurskih starših, o seksi voditeljici in nadležnih malih čefurkah, pretepenih šoferjih in gorečih kosovnih odpadih se je tako končno vrnila na svoje izhodišče, saj jo je Goran Vojnović sprva napisal kot scenarij in šele nato preoblikoval v roman.